Oblak v slikarstvu označuje izmuzljivost in duhovnost vzvišene, nebeške sfere, tako kot perspektiva zaznamuje tej nasprotno, zemeljsko resničnost. Ker oblak ne vsebuje ničesar črtnega, ne more biti opredeljen v perspektivnem koordinatnem sistemu. Je pa zato najbližje slikarstvu, je slikarska stopnja nič, »madež«, čista snov ali substanca. Kot teoretični objekt je zato emblem slikovnega. Čeprav je hkrati izjema, v sistemu vedno vsebuje nekaj »slikovnega kot takega«. Zato ga avtor v naslovu knjige in besedilu postavi med poševnici ter ga predstavi kot znak in teorijo o njem, s čemer premakne smer raziskovanja v polje strukturalizma in semiotike (iz spremne študije).