Pri analizi različnih modusov gledanja, očesa in pogleda, se mora avtorica najprej soočiti z očitnim problemom tega, kaj lahko velja za pornografijo. Ob tem se poda v niz refleksij o historični pogojenosti pojma pornografije in njen ih neujemljivih mejah v sodobnem času, predvsem o meji med pornografijo on umetnostjo. Postavi tezo, da pornografija nenehno zahaja v paradoks, ko hoče eksplicitno pokazati vse, s tem pa prav v ekstremni vidnosti naleti na dimenzijo tega, kar je nereprezentabilno. V prizadevanju, da bi pokazali vso resnico, golo resnico, se ta izmika.
(Iz recenzije Mladena Dolarja)
Kako likovna umetnost upodablja žensko telo in kako se soočiti z užitkom in nelagodjem pogleda v enem objektu? V 20. stoletju sta se zgodila dva temeljna reza: modernistična prekinitev z zaprtim, idealiziranim, normativno uokvirjenim telesom, in postmodernistična transformacija, ki je žensko združila v eno podobo umetnice in umetniškega materiala. Na podlagi likovnih del Marcela Duchampa, Carolee Schneemann, Egona Schiele, Rudolfa Schwarzkoglerja in Tanje Ostojić bomo označili, kako se upodobitev ženskega organa zapleta v kulturne, politične in psihoanalitične kontekste. Z eksplicitnimi prizori telesa likovna umetnost izostri svoj odnos do pornografije, s tem pa se postavlja vprašanje resnice in meje pogleda, vidnega in nereprezentativnega.