Avtor diferencirano prikazuje oblikovanje principov renesančne kulture, njeno raznovrstnost, socialno okolje njenega nastanka, zlasti pa se osredotoča na recepcijo renesanse v raznih kulturnih tradicijah.
Dokaže, da je bil prelom med srednjim vekom in renesanso bistveno manjši, kot bi lahko sklepali iz Burkhardtove 150 let stare knjige Renesančna kultura v Italiji, ki je zaznamovala vednost o renesansi povprečnega slovenskega intelektualca.
Še zlasti zanimive so analize manierizma do renesanse in protestantizma in humanizma. V Burkovi sintetični knjigi se renesansa pokaže kot zelo razplasten in še zdaleč ne enoten kulturni fenomen.