Umetnost bivanja in razvoja

PREDGOVOR

V času, ko je duhovnost predstavljala nekaj nezemeljskega, je
Hazrat Inayat Khan s svojim lastnim vzorom demonstriral, kako
lahko človek zaiskri svojo osebnost z vključevanjem prav tiste lepote,
ki jo je iskal onkraj sebe. »Če ne vidiš Boga v človeku, Ga
ne boš videl nikjer,« je dejal v duhu dervišev. Sufi Niffari sprašuje:
»Zakaj iščeš Boga tam gori? On je tukaj!« In potem ko je srečal
Šamsa iz Tabriza, je Rumi vzkliknil: »Tisti, ki sem ga vse življenje
častil kot Boga, se mi je danes pojavil v obliki človeka!« Rajši,
kot da bi se od sveta umaknil v veličastno vzvišenost, je Hazrat
Inayat Khan neizmerno cenil človeško bitje, v katerem življenje
utripa in cveti ter si skrivoma prizadeva izpopolniti izraz vseh sijajnih
radodarnosti, ki so bile vanj vložene. Mojster je bil znan po
odnosu, polnem spoštovanja do svojih učencev in tujcev. Cestni
pometač je bil vzhičen, ko je »grand seigneur«, kot so imenovali
Hazrata Inayata Khana, s svojo veličastno hojo po ulici pred njim
dvignil klobuk in se mu kraljevsko priklonil. Njegovi učenci so
bili osupli, ko so kot občinstvo prišli v pričakovanju, da bodo
ponižno sedeli ob njegovih stopalih; namesto tega je vstal, jih
pozdravljal s široko razprtimi rokami, jih vabil, naj prisedejo k
njemu na zofo, ravnal z njimi kot s častivrednimi prijatelji in izražal
predan interes za njihove težave in dobro počutje. V tistih,
ki so se mu približali, je zaznaval potenciale, mimo opazovanja
očitnih lastnosti njihovih osebnosti jim je gledal v dušo. Tak je bil
vtis obiskovalca, ki je rekel: »Toliko sem že prebral o duši, ampak
nikoli se mi ni zdelo resnično, dokler nisem videl, kako je mojster
zazrl svoj pogled vame. Lahko sem videl, da mi je zrl v dušo.«
Za mojstra je osebnost sadež na drevesu življenja, izpolnitev
namena našega obstoja na planetu. Božja ustvarjalnost je razširjena
v človeka in naša osebnost je končna mojstrovina. V značilni
orientalski metafori smo tako vrtnarji kot vrtovi, ki jih obdelujemo.
Kot pravi slavljeni sufijski metafizik Ibn al’Arabi, je »človek
ustvarjeni stvarnik in ustvarjalni stvor«.

V sufizmu je poudarek resnično na ustvarjalnosti. Seveda moramo
najprej sprejeti sami sebe in druge, tako z dobrimi lastnostmi
kot tudi z napakami. A človeško bitje se le v daljavi zaveda
dimenzij svojega bitja, ki se skozi njegovo osebnost še niso izrazile,
in tako goji hrepenenje, da bi te potenciale uresničil. Kot je
prikazano v primeru umetnika, premišljuje Hazrat Inayat Khan,
je v vsakem od nas domišljija kot prevajalnik, s pomočjo katerega
lahko iz »skladišča vsega znanja« črpamo arhetipe in označujemo
svoje osebnosti s pečatom odličnosti, ki jo idealiziramo in iščemo
v drugih. Vsi nosimo to božansko zapuščino kot svojo dediščino,
poudarja mojster, z nenehno mislijo na Kristusov poziv: »Bodite
popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih.«
Nedvomno je potreben močan, včasih travmatičen udarec, da
se v človeku sproži sprememba. Človek se mora osvoboditi lastnega
nagnjenja k omejevanju svojega razmišljanja k povprečnemu
območju razumevanja in se s tem, ko sprejme posebne značilnosti
svoje lastne samopodobe, osvoboditi omejenosti te podobe. To
pomeni razširiti obseg lastne miselne dojemljivosti in osebnih čustev
onkraj lastnih konceptov v kvaliteto, ki bi si jo želeli videti v
nas samih, tako da na mejah lastnega dosega to kvaliteto vključimo
v obliki, kakršna naj bi bila v svojem popolnem arhetipskem
stanju, preden je postala prikrajšana v omejenosti človeka.
Paradoksalno je, da se človek, medtem ko misli, da se steguje
ali sega v božansko stanje, v resnici preprosto odziva na božansko
stanje, ki se trudi priti skozenj.

Da bi cenili sufizem, se moramo naučiti spremeniti vsakdanji
način gledanja na stvari. Človeško bitje ni nikoli tisto, ki ve ali
hoče ali postane, niti ni viden ali transformiran objekt; lahko se
le izroči božanskemu delovanju. To je pomen significatio passiva
zgodnjih očetov krščanstva. Zato Hazrat Inayat Khan pravi, da:
»Človek ne spozna Boga s samospoznanjem, s spoznanjem Boga
spozna samega sebe.«

Človek ne more zadovoljivo izboljšati lastne osebnosti, ne da
bi k delovanju priklical vse dimenzije mreže resničnosti. In ker
točka nima površine, je človek tako križišče mreže kot tudi celotna
mreža. Pred šestdesetimi leti je mojster v preseganju trenutne
paradigme in v obračanju k holizmu svoje učence učil obravnavati
bitje glede na njegovo celoto. Vse je ena resničnost, le relativno
deljiva. To lahko razumemo tudi kot interpretacijo sufijskega znamenja
La Illaha illa `llah hu (Nič ne obstaja razen Boga).

Pir Vilayat Inayat Khan

1982