Podobe prestiža : antične zgodbe na steklenih intaglih po gemah iz zbirke kneza Stanisława Poniatowskega (1754-1833)

V obdobju neoklasicizma, v času t. i. velikih popotovanj v središče antike ‒ Rim, in s tem oživljanja antične kulture, je tako med učenjaki kot med plemiči raslo rivalstvo v ohranjanju antične umetnosti. Ker kiparskih in slikarskih umetnin iz antičnih časov ni bilo veliko na razpolago, so bile geme še toliko bolj cenjene.

Poleg zbirk originalnih gem so se izoblikovale tudi bogate zbirke njihovih odlitkov. V 17. stoletju so jih začeli izdelovati po originalih kot cenejše nadomestke predvsem zaradi potreb zbiralcev, razširile pa so se v 18. in 19. stoletju tako zaradi zbirateljskih kakor tudi študijskih namenov, predvsem pa kot spominki, ki so jih popotniki lahko odnesli domov s svojih popotovanj.

Danes svetovno znano zbirko gem je v začetku 19. stoletja ustvaril poljski plemič, politik in diplomat knez Stanisław Poniatowski (1754–1833), nečak zadnjega poljskega kralja Stanislava II. Avgusta Poniatowskega. Geme so zanj izdelovali tedanji najboljši v Rimu delujoči umetniki ‒ graverji gem, vendar jih je knez Poniatowski razglašal za antične originale. Motive so povzemali iz antične književnosti, večinoma pri Homerju, Ovidiju in Vergiliju, in ne toliko iz antične likovne umetnosti. Malokdo je imel dostop do zbirke kneza Poniatowskega, o kateri so se širile le govorice, saj je veljala za eno najbogatejših (vsebovala je preko 2000 gem). Po njegovi smrti je bila razprodana in geme so se razpršile po vsem svetu.

V zasebni zbirki v Sloveniji je bilo odkritih 50 odlitkov v steklu po gemah iz zbirke Poniatowskega. Tokrat so prvič na ogled javnosti. Stekleni odlitki po gemah so bili zelo cenjeni, ker ohranjajo sijaj in prosojnost dragocenih kamnov za razliko od mavčnih. Znano je, da sta jih v Rimu med drugimi izdelovala tudi Bartolomeo Paoletti (1757‒1834) in njegov sin Pietro (1785‒1844/45) in njuni delavnici lahko domnevno pripišemo tudi razstavljene umetnine.

Zbirke gem ali njihovih odlitkov so kot ilustrirane enciklopedije antike, ki z mitološkimi zgodbami, s podobami bogov, boginj in junakov, s portreti znamenitih osebnosti, kot tudi s podobami živali in mitskih bitij ponujajo brezmejne interpretacije, razmišljanja in vživljanja v preteklost ali pa nudijo zgolj estetski užitek. V sebi združujejo popolnost slikarstva in kiparstva ter moč, lepoto in veličastnost antičnega sveta.