Tone Lapajne: Spomin zemlje

Tone Lapajne je bil izjemno zanimiva osebnost; kot akademski kipar je ustvaril obsežen, a doslej malo znan opus skulptur v betonu, železu in lesu. To je bistveni del njegove ustvarjalne poti, čeprav nas ima večina v spominu na prvem mestu njegovo slikarstvo. Središče njegovega navdiha sta bila snov in njegovo razmerje do nje. Kot tankočuten individualist, boem, je v dialogu z izbranim materialom ustvaril opus, v katerega je kot rdečo nit vpel svojo lastno, nemirno tlečo osebno zgodbo. V slovensko umetnostno zgodovino se brez dvoma uvršča s t. i. neokonstruktivistično fazo, ki je bila sicer kratka in zanj osebno morda ne najbolj izpolnjujoča, z današnjega vidika pa učinkuje kot središčna točka, okrog katere sta se umestila druga dva ciklusa: pred njo prvi ciklus z izjemnima figurama Barjanca v betonu in Kentavra v varjenem železu, ustvarjen ob koncu specialke na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; za njo, na drugi strani, pa »asociativna figuralika« v lesu, s katero je umetnik dosegel vrhunec na celovito zamišljeni in postavljeni samostojni razstavi v Mali galeriji v Ljubljani leta 1976 (zanjo je dobil nagrado Prešernovega sklada).