Avtor o svoji fotografski seriji, ki je predstavljena v knjigi:
“Ko sem imel deset let, sem se opekel z bencinom. Opekline so bile tako hude, da sem komaj preživel. Bilo je izjemno težko, a šele, ko sem postal oče, sem spoznal, da je moralo biti mojim staršem še mnogo huje! Spoznal sem, da je strah pred izgubo otroka mnogo hujši od strahu pred lastim koncem. Z ženo sva se po 21 letih razšla in te podobe govorijo o izgubi in oddaljenosti. Te podobe govorijo o navezanosti. Te podobe govorijo o fotografiji kot mostu. Te podobe ustvarjajo preteklost. Te podobe govorijo o radostih in bolečinah biti oče.”
Fotografije govorijo o preteklosti, ljubezni in spominih, ohranjenih navkljub njihovi razdrobljenosti in oddaljenosti. Borut Peterlin in njegova žena sta se po dveh desetletjih zakona razšla in fotografije nežno ohranjajo preteklost, ki je ni več.
Fotografije se v knjigi “Očetova pripoved” povsem distancirajo od digitalne dobe, saj se Borut Peterlin še dandanes navdušuje nad starinskimi postopki fotografiranja. Cenovno dostopnost, količino, hitrost, enostavno širjenje, nematerialnost in takojšno zadovoljitev nadomešča obrt, v kateri se prepletata kemija in materialna prisotnost fotografije.