Papiga št. 1

Romana Sladič iz Društva za zaščito živali Kranj je o Papigi št. 1 zapisala, da gre za prijetno zgodbico, ki želi bralcu nevsiljivo približati resnico, ki jo lahko spozna le človek, pripravljen pogledati preko svojih sebičnih okvirjev in preseči svoj egoističen pogled na svet.

Resnico o tem, da živali živijo in ne zgolj “so”, da čutijo, imajo svoje želje in potrebe in niso namenjene zgolj zadovoljenju želja in potreb ljudi. In da se jim škoda ne dela le namenoma ali celo iz zlobe, temveč tudi ob najboljših namenih in kljub vsej ljubezni ter oskrbi. Čeprav sta namreč Rozijevi lastnici Manuela in Bonita zanj zelo lepo skrbeli in mu nudili vse, kar sta mu lahko in za kar sta mislili, da potrebuje, Rozi kljub temu ni bil srečen – ker je bil osamljen in ker ni bil svoboden.
Tega se gotovo zaveda premalo ljudi, zato je Rozijeva zgodba pomembna. In vsako srce, ki ga ta zgodba doseže, pomeni en korak bližje svetu, ki bo prijazen tudi za živali.