Na tej podlagi je zagovarjal govorjeni oz. občevalni jezik Trubarja kot temelj slovenščine, medtem ko so slovničarji 19. stoletja vzgojili knjižni jezik, ki je nastajal politično, v duhu panslovanstva, na osnovi purizma in arhaičnega kmetskega jezika. S tega vidika je po vojni kritiziral slovenski pravopis iz leta 1950, pa tudi usmeritev odrskega govora in nesmiselno vztrajanje pri historični izreki na podlagi historične pisave. V 50. letih je Vodušek pripravljal disertacijo o glasovno motiviranih besedah (onomatopejah), ki je ni dokončal, delne objave ključnih dognanj (v nemščini in angleščini v reviji Linguistica) pa so jezikoslovcem še danes malo znane. S praktičnim delom v leksikologiji na Inštitutu za slovenski jezik SAZU (pripravil je podlage za nastanek poznejšega Slovarja slovenskega knjižnega jezika) je postal tudi pionir sodobnega enojezičnega slovaropisja pri nas.
Search
Close this search box.

