100 km

Tako je nastala kolažirana biografija, ki deluje na način spomina, saj je nepredvidljiva, preskakuje in povezuje, odkriva in se muza, ob tem pa ves čas navdušuje. Lenko je ob tem povedal:

»Menim, da sva z Borisom ustvarila zelo posebno knjigo. Netipično in brez olepšav. Knjigo, ki je neposredna, celo surova – tako tematsko kot v načinu podajanja zgodbe. V najinih pogovorih, ki so bili osnova za to knjigo, sva se konstantno pomikala naprej in nazaj v času na relaciji Trst–Ljubljana in se bolj kot na kronološko natančnost osredotočala na osebo, Borisa, ki ta čas in prostor povezuje in komentira. Teme, o katerih piševa, pogosto niso lahke in prijetne, a so žal pomembne tako za razumevanje polpretekle zgodovine kot za sedanjik. In tudi zato se strinjam z Borisom, ki nekje v knjigi pravi, da včasih komedija (ali satira) useka huje in močneje kot tragedija. 100 km je vsekakor knjiga, kakršne nikdar nisem pričakoval v svojem opusu – in hkrati (ali pa ravno zato) knjiga, ki me je vzpodbudila k razmišljanju o temah, ki se jih sam verjetno ne bi nikdar lotil.«

Naslovnih 100 kilometrov dodatno razgibano opiše Boris Kobal:

»100 kilometrov, tisočkrat in tisočkrat prehojenih in prevoženih, da bi se lahko z zavezanimi očmi varno pripeljal na eno ali drugo destinacijo. Videl sem rasti primorsko avtocesto in propadanje države. Iz Trsta v Ljubljano in nazaj sem na začetku vozil dobre tri ure, danes pa je ura vožnje, če seveda ni zastojev. Ampak zastoji so vedno. So stalnice na tej moji prehojeni in prevoženi poti. In med enim zastojem in drugim je mineval čas. Moj čas, za katerega sem v svoji mladostni objestnosti mislil, da ga imam v oblasti, a se je izkazalo, da je on gospodar mojih dni. Vse, kar mi je v tej knjigi uspelo, je to, da mi ga je uspelo zajeziti v spominu in Davorinu gre moja hvaležnost, da je znal s svojo rahločutno pisateljsko intuicijo vse te spomine povezati v smiselno celoto. Skupaj sva prerešetala to spominsko žetev skozi sito, da je na koncu ostalo nekaj zdravih zrn. Vse drugo je balast, življenjski otrobi, neokusni, a polni zdravih vlaknin.«

O avtorjih:

Borisa Kobala slovenski javnosti ni treba posebej predstavljati, saj ga ta dobro pozna po kultni satirični oddaji TV Poper ter aferi s plagiatom leta 2019. Pa je to res vse, kar je Boris Kobal? Kakor v predgovoru zapiše Davorin Lenko, je ta pred vsem tem najprej sin, oče, režiser, igralec, satirik, opazovalec, Tržačan, zamejec – ne nujno v tem vrstnem redu. Kako se je znašel v vseh teh vlogah in kako so od blizu videti vse najpomembnejše krivulje njegovega življenja, sta z Davorinom Lenkom odkrivala v seriji intervjujev oz. »vodenih monologov«, ki sta jih imela dobršen del leta 2022. Ko jih je bilo konec, je nastala ta knjiga – ne tipična kronološka biografija, ampak nekakšen kolaž, ki je takšen kot naš spomin. Nenavaden, nepredvidljiv, nezanesljiv in vznemirljiv.

Davorin Lenko (1984) je pisatelj, pesnik, esejist in glasbeni kritik. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral primerjalno književnost in diplomiral leta 2012. Kratko prozo, eseje in poezijo je objavljal v vseh pomembnejših slovenskih literarnih revijah, njegova dela pa so bila vključena v domače in tuje antologije. Leta 2013 je izšel njegov romaneskni prvenec Telesa v temi, ki mu je prinesel dve pomembni nagradi in bil preveden v nemščino. Sledili sta zbirka kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis (2016) in roman Bela pritlikavka (2018), njegova kratkoprozna zbirka Psihoporn (2020) pa je bila nominirana za nagrado EU za književnost. V 2022 je izšel njegov tretji roman Triger. V 2023 pa pesniški prvenec Razpoke. Je tudi avtor uspešne monodrame Psiho (2018). Rdeča nit njegovih besedil je telesnost