APLAVZ

Vsakega posebej je osebno poznala, z marsikaterimi je sodelovala, veliko jih je videvala na svojem domu, ko so prihajali na obisk k njeni družini. Naslov knjige, Aplavz, kaže na njen osnoven namen – poklon velikim osebnostim, med katerimi so tudi nekateri, ki so z leti bili pozabljeni ali zasenčeni. Tako je nastalo 17 portretov igralcev, ki so sooblikovali tržaško gledališče med leti 1945 – 1965, od starejših, kot Ema Starc in Modest Sancin, do mlajše generacije, med katerimi so tako Miranda Caharija kot Livio Bogatec, pa tudi Stane Raztresen in Alojz Milič. Kot avtorica sama pravi v uvodu: “Čas je čudno rešeto, vse preseje. Imena, ki smo jih svojčas glasno izgovarjali, so se izvotlila pomena. Kot bi od teh oseb ostal le medel odsev. So imena pod slikami samo nizi črk ali so del dediščine, ki jo premalo poznamo? In še: zakaj je dobro vedno znova pisati o tržaškem gledališču? Zakaj se tokrat zaustavljamo ob usodah posameznikov?” Dodaja pa še: “Obelodanjenje dogajanja v prvem povojnem obdobju (1945–1965) je obenem iskanje odgovorov na družbena vprašanja tistega časa. Orodje za rekonstrukcijo so bili arhivsko gradivo, zbrana pričevanja in humanistične vede, s pomočjo katerih je bilo mogoče osmisliti prehode in povezave med različnimi obdobji. Gledališki in dramski diskurz sta se dopolnila in nadgradila. Brez pogleda na celoto bi fragment izvisel kot posebnost in bi težko sklepali, v kolikšni meri je sedanje gledališko delovanje osnovano na preteklem.”

Obravnavani gledališčniki se predstavljajo s kratkim življenjepisom, sledi utrinek iz avtoričinega srečanja z njimi, nato še opis njihovih življenjskih in umetniških dosežkov. Ob igralcih je omenjeno tudi tehnično osebje, ki je tudi eden od stebrov gledališča, sledi pa kratek zapis o začetnikih tržaškega gledališkega snovanja.