Domov

Ta pot ni bila tako preprosta, kot je lahko danes. Aljoša Furlan je potoval z ladjo, pot ga je iz Portlanda po reki Columbii vodila na odprto morje, do Aleutov, po Ohotskem morju do Petropavlovska, nato pa z ledolomilcem skozi Laperuzov preliv do Vladivostoka in od tam z vlakom do Moskve in Jugoslavije, kjer se njegova pripoved tudi sklene. Aljoša Furlan je tako še ne dvajsetleten prepotoval domala cel svet.
Leta 1946 je, kot izvemo v predgovoru h knjigi, ki ga je napisala njegova hči Špela Furlan, pisal domov, o tem, kako si ob prihodu želi, da bi bila vsa družina spet skupaj. A ta želja se ni uresničila: »Ko je po dolgih letih končno prišel na Postojnsko 66 v Ljubljani, dóma ni bilo več. Pričakal ga je le brat Borut. Oče je bil v zaporu. Mesec dni pred Aljoševim povratkom je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav. Sestra Staša je odšla za vedno. Pred očetovo aretacijo ji je mama, ko jo je uspela obiskati na Svobodnem tržaškem ozemlju, zabičala, naj se nikdar več ne vrača domov. Naj ne zaupa niti njunemu morebitnemu pismu, če bi jo vabila domov, saj bi bilo najverjetneje napisano pod prisilo. Kam naj gre, ji ni znala svetovati. Materi je po vsem tem odpovedalo srce.«
Aljoša Furlan je po vrnitvi postal ugleden novinar Dela, njegove članke so objavljali še ob petnajstletnici njegove smrti. Bil je poročevalec, poročal je z Bližnjega vzhoda, spremljal Tita na uradnem obisku v Indiji in Burmi, delal kot poseben poročevalec v sedmih južnoameriških državah … Umrl je pri 36 letih. Njegova zgodba o potovanju domov dopolnjuje predstavo o usodi, ki je doletela člane družine Borisa Furlana.