Ivan Grobelnik, s partizanskim imenom Ivo, je namreč v noči s 14. na 15. december 1944 skupaj s tovariši izvedel drzno akcijo osvoboditve zapornikov iz zloglasnega celjskega Starega piskra. Toda smeli podvig, kakršnih v času druge svetovne vojne ni bilo ravno na pretek, in to ne v slovenskem niti v širšem evropskem prostoru, je navkljub tovrstnim dogodkom naklonjenim časom krepko načela patina pozabe. Dolga desetletja je »akcija Stari pisker« ostajala nekako na obrobju, kot da ji nekdo noče in ne želi priznati veličine in resničnosti.
Zato seveda ne preseneča, da je »akciji Stari pisker« in dogodkom v zvezi z njo posvečen kar precejšen del Grobelnikovega pisanja in da je ta stari ljudski naziv za celjske zapore svoj prostor dobil tudi v naslovu. Tako kot harmonika in škarje, predmeta, ki sta mu v življenju, posebej v mladih letih, precej olajšala vsakdan, mu pomagala iz najrazličnejših zagat in katerima morda, kdo bi vedel, dolguje celo življenje. Nenazadnje so ga prav krojaške spretnosti in veščine obvarovale pred rusko fronto, harmonika pa mu je v partizanih nadomestila puško in posredno »zakrivila« odhod na teren, s tem pa tudi sodelovanje v znameniti akciji. Vsemu temu bi se morda lahko reklo tudi sreča, za katero Ivo ves čas priznava, da mu je bila v glavnem zelo naklonjena. Na nekem mestu celo prostodušno zapiše, »da ni treba biti kdove kako pameten, le srečo moraš imeti«.