Slovenski prevod je nastajal vzporedno po dveh izdajah, izvirni tržaški in italijanski, ter je najboljša možna sinteza obeh knjig. Z obilico znanja in razumevanja političnih pretresov polnega 20. stoletja ju je uredil Claudio Venza, ki je v obsežnem predgovoru k spominom anarhista Umberta Tommasinija (1896–1980) izrisal tudi tehten in temeljit družbenozgodovinski kontekst.
Neposredna in tenkočutna Tommasinijeva avtobiografija je nastala v transkripciji Clare Germani kot živ(ahn)o pričevanje o osebnem in kolektivnem libertarnem odporu skozi sedem desetletij minulega stoletja. To je fascinantna, burna, osupljiva življenjska zgodba nepopustljivega aktivista, izjemno bogata in mestoma napeta kakor kriminalka. Zgodba o velikem pogumu, ki nas vodi od prve splošne delavske stavke na Tržaškem v začetku stoletja pa vse do politično prebujenih 70. let, ko Tommasini, tedaj že upokojeni kovač, deluje kot urednik anarhističnih glasil Germinal in Umanità Nova.
Kovačeva pripoved sledi kronološkemu redu: kot mlad fant se pod očetovim vplivom sprva zaveže socialističnim idejam; potem izkusi strahotno bedo strelskih jarkov prve svetovne vojne in se ob vrnitvi s fronte navduši nad libertarnimi nazori in gverilskimi boji na tržaških ulicah. Odtlej njegovo življenje zaznamujejo nenehen policijski nadzor, številne aretacije, zapori, taborišča … Kot aktivist, zavezan anarhističnim idealom 20. stoletja, verjame, da lahko samo solidarnost in družbena revolucija prineseta svobodno in egalitarno prihodnost. Tommasini se spominja razvejenega in živahnega antifašističnega odpora, delovanja v polilegali, sodelovanja med slovenskimi in italijanskimi antifašističnimi formacijami na Tržaškem, atentata na Mussolinija, dolgih konfinacij na oddaljenih italijanskih otokih, strahot fašističnega terorja, političnega eksila v Parizu … Z otroškim navdušenjem pripoveduje o borbenem zanosu številnih prostovoljcev v španski državljanski vojni, mednarodnih brigadah, delavskem gibanju in stavkah, anarhosindikalnem povezovanju, pa tudi o razočaranjih nad totalitarnimi prijemi in hegemonskimi težnjami komunistične partije ter o življenju v povojnem Trstu.
Ti spomini so pripovedovani s strastjo, so neposredni in pretresljivi, obenem pa imajo veliko informativno in zgodovinsko vrednost. Njihova posebna kvaliteta je tudi v tem, da nas nagovarjajo na povsem osebni ravni, in zato poskuša, kolikor je le mogoče, tudi naš prevod slediti razvezanemu pogovornemu jeziku.