Ljubljana skoz’ moja očala = Ljubljana skaus aukole moje

Ko sem leta 1999 pripotoval v Ljubljano, sem bil popolnoma zaverovan v svojo slovensko narodno pripadnost. Moje težave so se začele, ko me je sredi prvega sesmestra v drugem letniku študija presunila misel: le kje se bom lahko zaposlil z obema svojima humanističnima diplomama?

Dilema je počasi obsedla vse moje misli. Ugotavljal sem, da sem pravzaprav navezan samo na slovenski jezik, na matično državo pa niti ne toliko. V možganih mi je brenčalo vprašanje: “Kdo pravzaprav sem jaz? Sem Madžar ali Slovenec?”

V meni je bledel tudi občutek mesijanstva: izgubljal sem voljo, da bi izučil vsaj eno generacijo porabskih šolarjev za samozavestne govorce slovenskega knjižnega jezika, kar je bil moj cilj na začetku študija.

Po težkih obdobjih negotovosti in dvomov sem končno našel svoje mesto pod soncem. Vedel sem kam in komu pripadam. Prepoznal sem, da lahko v meni istočasno in enakovredno bivata dve kulturi. Sedem let se mi je odstirala lJubljana “skoz’ moja očala” in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem.

Več informacij o avtorju, si lahko preberete v intervjuju na Pomurec.com.