Trda vezava s ščitnim ovitkom
760 strani
slovenski jezik

Leto izida: 2015
Založba:
ISBN: 9789612419011

44,91 

MILAN KUČAN, PRVI PREDSEDNIK

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on reddit

ZALOŽBA:

REDNA CENA:

49.90 €

VAŠ PRIHRANEK: 4,99 

VAŠA CENA

44.91 €

44,91 

99 na zalogi

DOBAVNI ROK:
1 - 3 DNI
Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on reddit
Trda vezava s ščitnim ovitkom
760 strani
slovenski jezik

Leto izida: 2015
Založba:
ISBN: 9789612419011

Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem, osamosvojitev
Slovenije ter njeno vključevanje v evropske in druge integracije
zamejuje obdobje pičlih 15 let od sredine osemdesetih let 20. stoletja
do začetka tretjega tisočletja. V tem času je ključni pečat slovenski
politiki vtisnil Milan Kučan, prvi slovenski predsednik. Za ta položaj
je po osamosvojitvi Slovenije kandidiral dvakrat in obakrat – ob visoki
volilni udeležbi – zmagal v prvem krogu. Leta 2002 je predsedniško mesto
zasedel Janez Drnovšek, Kučan pa je ostal dejaven še naprej, pet let do
zaprtja pisarne leta 2007 kot bivši predsednik.

Zgodovinar Božo Repe je knjigo o Milanu Kučanu zasnoval že leta 1996, pred koncem predsednikovega prvega mandata, in jo v letu ali dveh nameraval tudi objaviti. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil. Tako dobivamo prvo pravo monografijo o Kučanovem življenju in delu šele trinajst let po izteku njegovega drugega predsedniškega mandata. Avtorizirana biografija zajema obdobje od predsednikovega otroštva do danes. Vse do oddaje rokopisa in še med uredniško pripravo knjige je avtor sistematično zbiral gradivo ter se pogovarjal s Kučanom in njegovimi sodelavci. Obsežna knjiga Milan Kučan, prvi predsednik vsebuje tudi bogato slikovno gradivo in dele Kučanovega dnevnika.

Preberite odlomek:

Kučan je odraščal v narodnostno in versko večkulturnem okolju, osnovno
vrednostno orientacijo je pridobil v protestantsko-komunistični družini
in na prvo mesto je vedno postavljal delo. Kariero je začel še v zelo
trdih časih, ko so bile »diferenciacije« in tudi dosmrtne izločitve iz
javnega življenja sestavni del političnega vsakdana. Tudi sam je tedaj
kdaj v javnosti in na sestankih uporabljal trde besede, a gledano v
celoti je bil človek konsenza. Zato je v osemdesetih letih tudi ostal
sprejemljiv tako za odhajajočo starejšo generacijo, izraslo iz
predvojnega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilne vojne, kakor
za mlajšo, sprememb željno povojno generacijo.
Kučan je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let pripadal
liberalistični struji Staneta Kavčiča, ki je želela gospodarsko in
politično modernizirati slovensko družbo. V težkih letih po obračunu, ki
ga je preživel in se obdržal v politiki, se je oprijel zapletenih
samoupravnih kardeljanskih definicij, ki so kljub poudarjanju pluralizma
»interesov« v svojem bistvu temeljile še v leninističnem konceptu
enopartijske družbe. V drugi polovici osemdesetih let je zagovarjal
nestrankarski pluralizem, dokler ga ni demokratizacija slovenske družbe,
ki jo je na vodilnem partijskem položaju sam omogočal, pripeljala do
teze o »sestopu z oblasti.« Ker je gradil »novo v starem«, kot se je
nekoč sam izrazil, je bil v besedah previden. Iz pričevanj njegovih
najtesnejših prijateljev in osebnih gradiv je razvidno, da je bil v
razmišljanjih večkrat daleč pred tistim, kar je javno govoril, a je
vedno čakal, da je dozorel čas in sistematično usmerjal politični tok v
želeno smer. Njegova nazorska usmeritev od druge polovice osemdesetih
let bi verjetno najbolj ustrezala definiciji klasične socialdemokracije
(prvine tega je sicer mogoče zaznati že v Kavčičevem liberalizmu).
Za zahodne novinarje je Kučan simboliziral najbolj prosvetljeni del
socialističnega sveta in Jugoslavije – New York Times ga je označil za
»najbolj naprednega komunista na svetu« – postavljalo pa se jim je
vprašanje, podobno kot delu politične alternative v Sloveniji, ali bo
zmogel prehod v večstrankarski pluralizem. Tu ni šlo toliko za miselni
preskok, ki ga je bil Kučan s svojo širino, znanjem in sposobnostjo
analiziranja družbenih razmer zmožen opraviti brez večjih težav, pač pa
za operativno izpeljavo ob dokaj konzervativnem trdem jedru partijskega
članstva in v nevarnih jugoslovanskih razmerah. Od leta 1986 do
večstrankarskih volitev spomladi 1990 je Kučan, sicer s podporo
slovenskega političnega vrha in javnosti, nosil glavno breme
odgovornosti v odnosih med Slovenijo in federacijo ter s posameznimi
republikami, zlasti s Srbijo. S političnimi izkušnjami iz beograjskih
let, poznavanjem funkcioniranja jugoslovanskega sistema, mentalitete in
osebnega poznanstva z večino politikov mu je na brezkončnih sejah
uspevalo amortizirati pritiske na Slovenijo, preprečevati načrte
vojaškega vrha o uvedbi izrednih razmer ter varovati proces
demokratizacije, ki je potekal v Sloveniji.
Po prvih povojnih večstrankarskih volitvah, na katerih je bil v drugem
krogu neposredno izvoljen za predsednika predsedstva, se je zanj začelo
zapleteno obdobje kohabitacije z Demosovo oblastjo. Ko mu je h
kandidaturi za članstvo v predsedstvu uspelo pregovoriti dva
priljubljena slovenska literata, partizana Cirila Zlobca in
univerzitetnega profesorja dr. Matjaža Kmecla, si je znotraj predsedstva
zagotovil pomembno podporo. A tudi druga dva člana, ekolog in
univerzitetni profesor dr. Dušan Plut ter kmet Ivan Oman, nista
opravljala zgolj vloge prenašalcev Demosovih direktiv. To je Kučanu
kljub občasnim iskrenjem znotraj predsedstva dalo dovolj trdno pozicijo,
da je lahko začel potrpežljivo graditi svojo avtoriteto tudi v novih
razmerah in ustvarjati podlago za vsaj minimalni konsenz ob ključnih
nacionalnih vprašanjih. V politični shemi, ki je nastala leta 1990,
sprva predsedstvu niso pripisovali velike pozornosti in so ga v
rivalstvu med institucijami, ki so se borile za čim več pristojnosti –
to je tridomno skupščino, izvršnim svetom in Demosom kot nekakšnim
strankarskim CK-jem s Pučnikom brez državne funkcije – potiskali na
stranski tir. To se je dogajalo kljub temu, da so bili tako predsednik
kot člani izvoljeni neposredno in so s tem uživali mnogo večje zaupanje
kot strankarski veljaki, predsedstvo pa je bilo po svoji politični
sestavi nekakšna odslikava političnih opredelitev slovenskih
državljanov. Res pa je predsedstvo po intelektualni moči, kulturnih
potencah, življenjskih in deloma tudi političnih izkušnjah in po
zdravorazumskosti precej odstopalo od tedanjega političnega povprečja,
kar je že samo po sebi povzročalo tenzije. Bilo je tudi vrhovni
poveljnik teritorialne obrambe in formalno je tako v izjemnih razmerah
imelo velika pooblastila. Kučan si je zlasti prizadeval, da bi presegel
Demosovo prvinsko, iz protikomunizma izhajajoče nezaupanje in da bi iz
predsedstva naredil osrednjo točko odločanja slovenskega političnega
vodstva ter iskanja konsenza o ključnih vprašanjih. V času nestabilnih
notranjih razmer, zaostrovanja konflikta s federacijo in nato
desetdnevne vojne je zelo pomembno postalo politično obvladovanje
ambicioznih ministrov za obrambo in za notranje zadeve, kar je Kučan
zmogel izpeljati, a na račun nezadovoljstva znotraj predsedstva.
»Bonapartizem malih napoleončkov«, kot je to znal poimenovati France
Bučar, je pač imel svojo politično ceno. Kučanova politična sposobnost
je ne nazadnje odsevala v geslu Demosovih veljakov: »Ne pojdi h Kučanu,
ker te bo prepričal.«
T. i. razširjeno predsedstvo, ki ga je uspelo vzpostaviti Kučanu
(predsednik in člani predsedstva, predsednik izvršnega sveta, predsednik
skupščine, obrambni, notranji in zunanji minister, občasno tudi član
zveznega predsedstva Janez Drnovšek in še kakšen od ministrov), je
zagotavljalo strateško, zlasti pa operativno enotnost ob ključnih
zadevah, čeprav v formalnem smislu to ni bil predstavniški organ, in če
bi se kaj zapletlo, bi se odločitve razlomile na neposredno izvoljenem
predsedstvu. Razširjeno predsedstvo je imelo še eno nevidno, a pomembno
funkcijo: navajanje novih političnih voditeljev na odgovornost. Oblasti
so se navadili zelo hitro, odgovornosti pa precej teže, in še tja v
pomlad leta 1991 je pri novih oblasteh opazna nekakšna stara opozicijska
drža: »Mi lahko, kar zadeva Jugoslavijo, rečemo in storimo, kar hočemo,
saj ima oblast dolžnost, da nas ščiti.« A tiste stare, partijske
oblasti ni bilo več, oblast so bili oni, res pa je, da je Kučan s svojim
poznavanjem jugoslovanskih razmer in osebnimi stiki bodisi amortiziral
ali preprečil marsikatero oholo zaletavost in nepotrebno izzivanje JLA
in federalnih oblasti.
Odgovornosti in zasluge za osamosvojitev so bile brez dvoma kolektivne
in v operativnem smislu porazdeljene med celotno tedanje politično
vodstvo – ne nazadnje Slovenija tudi ni imela, tako kot Hrvaška,
predsedniškega sistema. V tem smislu je bilo Kučanovo breme manjše kot v
času, ko je bil kot predsednik predsedstva CK ZKS po logiki tedanjega
jugoslovanskega sistema odgovoren za vse, kar se je dogajalo v
Sloveniji. A pri nekaterih dejanjih je Kučanova vloga gotovo izstopajoča
in v tedanjem naboru politikov le stežka zamenljiva.
Med pomembna Kučanova dejanja v času predsednikovanja predsedstvu sodijo
spravna slovesnost in prizadevanja za spravo, dogovarjanje o plebiscitu
in konsenzualna odločitev slovenskega vodstva za obrambo, s prejšnjimi
sistematičnimi pripravami na obrambo in širše na osamosvojitev. Med
ključna pa gotovo sodijo pogajanja na Brionih in sprejem Brionske
deklaracije, ki sta jo, sicer s težavo, politični vrh in nato skupščina
potrdila, ter njegova prizadevanja, da neprijaznim zahodnim diplomatom
razloži jugoslovansko situacijo, položaj Slovenije in vzroke za njeno
razdruževanje od Jugoslavije, v nadaljevanju pa prizadevanja za
mednarodno priznanje. Dilema, ali je bil Kučan v teh procesih bolj
strateg ali bolj taktik, je v bistvu irelevantna, saj brez enega in
drugega uresničitve ter ciljev ne bi bilo.
Kučan je v prvem predsedniškem mandatu, ki ga je brez težav dobil že v
prvem krogu, v političnem in moralnem smislu za večino ljudi
predstavljal oporo v novem, zmedenem tranzicijskem času, v katerem so
zmagovale brezobzirnost, grabežljivost in tekmovalnost brez enakopravnih
pogojev, glavni novi vrednoti pa sta postali uspeh za vsako ceno in
dobičkarstvo. Njegov glavni cilj je bil, poleg mednarodne uveljavitve
Slovenije, graditev pravne države. Slovenci s tem niso imeli izkušenj,
nespoštovanje zakonov in inštitucij, rušenje pravnega reda je bilo
vgrajeno v način življenja še iz jugoslovanskih časov. V takih razmerah
ni bilo preprosto niti vzpostavljanje dotlej neznane institucije
predsednika države. Šibka osamosvojitvena enotnost je izpuhtela že
jeseni 1991, vlada se je zamenjala še pred volitvami, začel se je
neusmiljen bolj za interpretacijo še sveže zgodovine.
Po volitvah leta 1992 sta razočarana Janša in desnica kot glavnega
krivca za nepoplačane osamosvojitvene zasluge na volitvah obsodila
Kučana. Vse skupaj, vključno z namenom uresničiti radikalno lustracijo,
za katero pa ni bilo dovolj politične moči, in doživljenjskimi Janševimi
zamerami na Kučanov račun zaradi procesa proti četverici, se je
združilo v konstrukt o t. i. udbomafiji, na čelu katere naj bi bil Kučan
in ki naj bi obvadovala Slovenijo. V resnici je država postala predmet
neusmiljenega boja za premoženje in oblast med različnimi interesnimi
skupinami, ki so nastale po osamosvojitvi. Poseganje vojaške
obveščevalne službe in specialne enote Moris v civilno sfero in
posledično konflikt s policijo, sledenje nasprotnikom obrambnega
ministra in kritičnim intelektualcem, objavljanje spiskov domnevnih
sodelavcev SDV po poljubni selekciji in oznaki so postali slovenski
politični vsakdan. Država se je znašla na robu izrednih razmer. Kučanova
opozorila na dogajanje so bila, ob tihi asistenci pomembnejših medijev,
zlasti tedaj še edine nacionalne televizije, obrnjena proti njemu, s
sprevračanjem njegovega opozorila proti politiki »najprej
diskvalifikacija, potem likvidacija, če je treba, tudi fizična«. Sledile
so orožarske afere, katerih namen je bil za vsako ceno, tudi na škodo
države, ki si je tedaj prizadevala za vstop v mednarodne integracije,
prikriti, kako so obrambno ministrstvo in z njim povezani trgovci z
orožjem osamosvojitev zlorabili za osebno bogatenje. Neodločni, a
samoljubni premier Janez Drnovšek, ki je vladal s pomočjo skorajda
fantastične politične kombinatorike, katere temelj je bila fevdalna
delitev resorjev, ter tako ohranjal relativni politični mir in zunanji
videz uspešne tranzicije, hkrati pa sproti »zamrzoval« zadeve, ki bi se
morale razčistiti, je v konfliktu Janše s Kučanom videl priložnost zase.
Stvari je puščal odprte do skrajnega roba in šele čisto na koncu je bil
Janšo prisiljen odstaviti. A je v naslednjih letih tudi uporabil vso
politično moč, da bi kljub vztrajnim Kučanovim in drugim zahtevam, tudi
tistim iz lastne stranke, preprečil razkritje afere z orožjem, kar je
Janši ob podpori državnega in ljubljanskega mestnega tožilstva ter dela
medijev omogočilo politično preživetje in ponoven politični vzpon; kaj
takega v urejeni pravni državi z demokratično tradicijo ne bi bilo
mogoče.
Neprostovoljna ujetost v Janševo politično kombinatoriko, izsiljen
permanentni spopad, ki se je kazal tudi v sprevrženih obtožbah, da želi
Kučan izvesti državni udar, in izmišljene obtožbe, zaradi katerih je bil
Kučan večkrat poklican pred razne parlamentarne komisije (proces proti
četverici, odvzem orožja, afera Elan in druge), so pomembno zaznamovali
tako prvi kot drugi Kučanov predsedniški mandat. Gotovo sta bila zaradi
tega izčrpavanja domet in učinek predsednikovanja manjša, kot bi sicer
glede na njegove sposobnosti lahko bila. A mu je kljub zelo omejenim
predsedniškim pristojnostim in ob hkratnem Drnovškovem prestižnem
rivalstvu zlasti na zunanjepolitičnem področju uspelo ustvariti ugled
državnika in vzpostaviti pristne, tudi osebne prijateljske vezi s
pomembnimi državniki zlasti v srednjeevropskem prostoru (ki ga je
slovenska zunanja politika zanemarjala), kot so Václav Havel, Aleksander
Kwaśniewski in Thomas Klestil. Kučanove politične prioritete so bile
vključevanje v evropske in druge integracije, a hkrati tudi
prizadevanja, da bi pomagali v vojno zapleteni Bosni in Hercegovini ter
normalizirali odnose s tistimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, s
katerimi je bilo to mogoče, doma pa iskanje nacionalnega konsenza ob
ključnih vprašanjih, med drugim tudi ureditev odnosa do travmatičnih
dogajanj v preteklosti in tak status Katoliške cerkve, ki bi ohranjal
ustavno ločitev Cerkve in države, omejeval stalno politizacijo tega
odnosa, a hkrati Cerkvi omogočal normalno delovanje.
Zgodovinska izmerljivost uspehov na omenjenih in drugih področjih v času
tranzicije (denacionalizacija, privatizacija, pravna država) je zaradi
navedenih razlogov pa tudi še ne dokončanih procesov težavna. Z dovolj
gotovosti je mogoče reči, da je Kučan tako v prvem kot drugem
predsedniškem mandatu za večino ljudi ostal politična in moralna
avtoriteta in da se je uveljavil kot tedaj verjetno edini slovenski
državnik, zmožen zmehčati marsikateri negativni politični pritisk, ki bi
povzročil nove delitve v družbi ali poglobil stare, da pa je bil pri
svoji politični dejavnosti ujet v politični tok, ki njegovim idejam
dostikrat ni bil naklonjen. Ne nazadnje so ga omejevala tudi
predsedniška pooblastila, kot so jih prav zaradi njega zapisali v
ustavo. Najbrž ni zgrešena niti ugotovitev, da so mu ljudje izkazovali
več zaupanja in spoštovanja kot pa politične elite.
Kučan je s prvim predsedniškim mandatom, tudi v dogovoru z družino,
sklenil zaključiti aktivno politično kariero. K ponovni kandidaturi ga
je spodbudilo več dejavnikov: še vedno turbulentne in negotove politične
razmere (pod vplivom dogajanja leta 1993 in kasneje je v intervjuju z
Adamom Michnikom uporabil sintagmo o nevarnosti fašizma), blokade pri
vstopanju v EU in v Nato, počasno izpolnjevanje kriterijev za vstop,
predvsem pa želja, da bi, kot je to opredelil, Slovenci dosegli »tretje
nacionalno soglasje«, da bi se torej dogovorili, kaj storiti s sabo in
državo po doseženi osamosvojitvi in vstopu v t. i. »evroatlantske«
integracije. Verjetno, čeprav o tem ne govori, so bila leta, ob katerih
naj bi se politično upokojil, za polnokrvnega politika še prezgodnja
doba, spuščati se s predsedniškega položaja v strankarsko politiko pa ni
nameraval, kar se je pokazalo tudi ob koncu drugega predsedniškega
mandata.
Kučan je drugi mandat opravil korektno in profesionalno, v
zanj tipičnem intenzivnem tempu tako na notranje- kot zunanjepolitičnem
področju. Vstopa v Nato in EU sicer ni dočakal, vendar je bilo ob koncu
njegovega mandata to le še vprašanje že določene časovnice. Tudi kot
bivši predsednik je agitiral za vstop v integraciji, kar je glede EU
logično in razumljivo, kar zadeva Nato, pa so nad osebnim prepričanjem
najbrž prevladali državni interesi, kot jih je tedaj videl – večja
mednarodna stabilnost Slovenije, ureditev razmer v slovenski vojski,
preseganje njene poosamosvojitvene politizacije in podrejanje civilnemu
nadzoru ter mednarodnim standardom. Tretjega nacionalnega soglasja ni
dočakal, zanj si je prizadeval tudi kot bivši predsednik, tako v času,
ko je imel na voljo pisarno, kakor tudi po njenem zaprtju.

Dostava in osebni prevzem

Blago naročeno v naši spletni knjigarni, bomo po pošti poslali na navedeni naslov. Blago je navadno dostavljeno v 2. do 5. delovnih dneh po naročilu. Pri naročilih katerih skupni znesek ne presega 30,00 EUR, se obračuna pavšalni strošek soudeležbe pri dostavi v višini 3,50 EUR in velja za pošiljke dostavljene na območju Slovenije. Stroškom dostave se lahko izognete tudi z osebnim prevzemom  na sedežu podjetja Buča d.o.o. (Kolarjeva ulica 47, Ljubljana). Plačilo na sedežu podjetja je možno samo z gotovino.

PRIPOROČA

REDNA CENA:

16.00 €

VAŠ PRIHRANEK: 1,60 

VAŠA CENA

14.40 €

14,40 

REDNA CENA:

27.00 €

VAŠ PRIHRANEK: 2,70 

NOVO
VAŠA CENA

24.30 €

24,30 

ZALOGA

Večina knjig na zalogi.

ZALOGA

Večina knjig na zalogi.

VARNO NAKUPOVANJE

Možnost plačila s kreditnimi karticami,
po predračunu ter plačilo po povzetju.

VARNO NAKUPOVANJE

Možnost plačila s kreditnimi karticami,
po predračunu ter plačilo po povzetju.

KNJIGA TEDNA

Knjiga tedna po posebni ceni.

KNJIGA TEDNA

Knjiga tedna po posebni ceni.

DOSTAVA

Hitra dostava.