Na sončni strani Slovenije

V več poglavjih so predstavljeni posamezniki različnih poklicev: od pisateljev, prevajalcev, učiteljev, raziskovalcev, računalničarjev, publicistov, oblikovalcev keramike, naravoslovcev, podjetnikov na področju kmetijskih in gostinskih dejavnosti.

Med njimi so recimo Emilija Pavlič, upokojena kuharica, avtorica kuharskih knjig in voditeljica kuharskih delavnic. Med tistimi, ki se poklicno ukvarjajo s knjigami, so na primer mlada avtorica Nataša Kramberger, ki se giblje in ustvarja na področju med Slovenijo, Nemčijo in Italijo, mladinska pisateljica in promotorka ekologije Alenka Žumbar Klopčič, Tatjana Oblak Milčinski, snaha pokojnega Ježka in pisateljica, ki je tudi uredila njegova dela, profesor in pesnik Miha Pintarič, specialist za francosko srednjeveško književnost in predavatelj, učitelj in mladinski pisatelj Aleš Sila, publicist in naravoslovec Ivan Esenko, prevajalka Simona Nagernik, če jih naštejemo le nekaj.

Med portrete sta avtorici uvrstili tudi poglavje z naslovom Botra. Čeprav sta pri pisanju tega besedila imeli v mislih prav določeno osebo, sta se odločili za skupen in anonimen naslov, saj je botrov in botric veliko, pomagajo pa lahko preko različnih društev in na mnoge druge načine.

Slovenci imamo tudi iz preteklosti vzore drznega duha podjetništva, popotništva in svetovljanstva. Znane so Šavrinke in Aleksandrinke, vsi poznamo tudi Ribničane s suho robo in slovenske kostanjarje, ki so na Dunaju pekli kostanje. Spomnimo se še Celjanke Alme Maksimiljane Karlin, med znanimi slovenskimi popotniki je bil tudi Fred Bahovec (rojen 1889), ki je živel na Aljaski in se po njem imenuje Bahovec Peak na otoku Baranof, kjer je preživel trideset let. V svet so se že zgodaj podali tudi slovenski misijonarji, med najbolj znanimi sta bila Ignacij Knoblehar in Irenej Baraga, danes pa Pedro Opeka.

Kot vidimo, lahko tudi v naši preteklosti najdemo zglede podjetnosti, vendar sta avtorici želeli pisati o ljudeh, ki delujejo danes in so nam lahko navdih, da si upamo bolj polno zaživeti v sedanjem času in s predanim delom uresničiti svoje talente in sanje. Knjiga je zdravilo proti črnogledosti v času krize, spodbuda k ustvarjalnemu delu in preseganju meja, ne nujno geografskih, pač pa tistih, ki si jih v umu postavljamo sami in jih zalivamo s strahom.

Ker je knjiga Na sončni strani Slovenije tako polna svetlih zgledov, bi bila lahko odlično darilo vsem srednješolcem ob maturi in študentom ob diplomi.

Vir: dobreknjige.si

Manca Košir o knjigi: 

Zgodbe štiridesetih portretirancev, ki živijo v Sloveniji in zunaj nje, a so v Sloveniji doma, vračajo žlahtnost slovenskemu žurnalizmu.

Ker znata avtorici mojstrsko združiti marsikaj, česar površini, plitvi koncepti sodobnega komercialnega novinarstva ne zmorejo: v njunem risu pozornosti so ljudje, taki, ki sicer ne polnijo naslovnih strani časopisov, a bi jih bili vredni. V njunem pogledu je zanimanje, ki ne išče senzacij, škandalov in afer, temveč ustvarjalnost, domišljijo, svobodo duha in dobroto srca, potovanje v glavi in v koraku, dušo sveta in iskanje presežnega, novega drugačnega. Ne vidita le dveh barv, ali bele ali črne, temveč različnosti barvitosti, mavrično paleto bivanja. Kar njuno pisanje dela za svojstven bralski užitek, pa je način pripovedovanja in gibek, bogat jezik literarne provenience.

Težko bo zato katalogizirati njuno žarečo knjigo Na sončni strani Slovenije; jo bodo prodajali na oddelkih za slovensko literaturo ali na policah z deli o množičnih medijih in novinarstvo? Psihiatri in psihoterapevti pogosto bolnikom odsvetujejo branje časopisov in gledanje televizije, saj jih lahko ta dejavnost le še globlje poganja v obup.  Vsi kradejo, vsi lažejo, vsi so pokvarjeni, vsi… Nak, tehle štirideset portretirancev, ki so predstavniki naraščajoče množica ozaveščenih, svetlih, pogumnih ljudi, kaže drugačno sliko sveta. Zato bi veljalo knjigo predpisovati na recept zoper depresijo, prestrašenost, tesnobo in strah.

V knjigi Na sončni strani Slovenije ni prostora za tarnanje, dolgčas in blefiranje. Ker so njeni junaki kronični optimisti in ker sta novinarki enake sorte. Prihodnost je drugačen čas, kot ga rišejo množični mediji s ponavljajočimi se podobami političnih in ekonomskih nosilcev oblasti in moči. Se dogaja ” tiha revolucija vrednot”? Verjamem, da je zdaj pravi čas za moč srca in zaupanje, ne za voljo do finančne moči in oblasti. Za lepoto, dobroto in resnico, za katerimi so ljudje vedno stremeli, četudi so jih kdaj majhni o duhu zastrli s sencami temnih kril.

Žlahtno literarno novinarstvo Mimi Podkrižnik in Mateje Gruden je kot snop luči, ki odstre zatohle zastore z odra življenja in pokaže na radost bivanja, ki je tu, v nas in med nami, če jo le hočemo videti, uresničiti in polno živeti. Kako osvežilno, kako okrepčilno in kako ob pravem času se je zgodilo njuno pisanje!  Če parafraziram Hafisa: ” Poglejte, kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta – osvetljuje celo Slovenijo”!