Nepoboljšljivi optimist: avtobiografija

Rodil se je v družino enega od vodij tajne organizacije Črna roka, ki je pripravila sarajevski atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda. Življenjsko pustolovščino skozi 20. stoletje je začel s šolanjem v Rimu; 1929 je emigriral v ZDA in na princetonski univerzi diplomiral iz teoretične fizike. Tam ga je ujela druga svetovna vojna; kariero v OSS, predhodnici CIE, mu je preprečilo dejstvo, da so ga razkrinkali kot komunista. Priglasil se je k ameriški 101. zračni diviziji, kjer je od 1942 do 1945 služil kot padalec in telesni stražar generala Taylorja. Po vrnitvi v Beograd in različnih novinarskih in napol diplomatskih misijah ga je nova oblast kot fizika vključila v projekt »Titove« atomske bombe. Potem si je s kritiziranjem komunističnega režima in Tita si je prislužil profesionalno in osebno degradacijo. Šest let in štirinajst prošenj je bilo potrebnih, da si je vendarle izposloval potni list in odšel najprej na Dansko, na Inštitut za teoretično fiziko Nielsa Bohra. Nazadnje je na univerzi v švedskem Lundu kot svetovno priznan strokovnjak za zbiranje poslovnih informacij ustanovil Inštitut za raziskovalno politiko, svoje poslanstvo pa nadaljeval tudi po upokojitvi, vse do visoke starosti.

Na začetku devetdesetih let je kot dejaven intelektualec s svojimi javnimi nastopi nedvoumno obsojal Miloševićev režim in se distanciral od njega in njegovih velikosrbskih namer: »Zelo malo danes živečih ljudi je zamenjalo toliko ideologij, držav, poklicev in kultur ter družin, kot sem jih jaz. Pred tistimi, ki živijo ‚kot ovce‘, sem v bistveni prednosti, ker me ne vežejo ideje, ki jih tvorijo nacije, ideologije, jeziki … Vse te prelome v mojem življenju je sprožila poglavitna sila: moja vedoželjnost do vsega, sebe, človeštva, vesolja, in vprašanja, od kod prihajamo.«