Nikjer doma : Iz Prekmurja v Vršac

Ni hotela dajati videza starejše ženske. Saj tudi ni bila. Res se je bližala abrahamu, vendar je še vedno bila pokončna in energična ženska. Življenje jo je naučilo, da se je potrebno boriti in ne obupovati. Sama od svojega štirinajstega leta išče novi dom. Pri štirinajstih je postala begunka s Krasa. Brezdomka. Do sedaj je preživela že deset let po raznih taboriščih. Prva svetovna vojna jo je pregnala iz njenega doma in ji podrla vse, kar je kot mlado dekle načrtovala. Tisti usodni dan, ko se je začela soška fronta, se je začel tudi njen križev pot. Iskanje novega doma zase in sedaj za svojo družino. To trpljenje jo je tudi utrdilo. Ni obupavala pri vsaki manjši težavi. Vse je jemala nekako realistično. Pod ruto si je popravila še zadnji pramen las. Med njimi se je že našel kak siv. Kljub tem sivim lasem je še vedno delovala precej mladostno. Tudi posledice hudih preizkušenj v preteklosti, v obeh vojnah, je nekako skrivala. Le posledice zadnjega taborišča, iz katerega se je vrnila pred slabimi petimi meseci, so bile še vidne. Na njenem mladostnem licu so se videli sledovi stradanja in trpljenja. Kljub vsemu je bila še vedno lepa ženska.

Iz vsebine