V času, ko so nastajale Jenkove pesmi, je beseda “obraz” pomenila podobo, sliko iz narave, pesnik pa je bil skoraj hladen prvoosebni opazovalec. Hipen utrinek ali majhen dogodek sproži v njem razmišljanje o bežnosti človeškega bivanja v primerjavi z večno naravo, ki je do vseh stisk in radostnih trenutkov neobčutljiva.
Jenkovi “Obrazi” so vsebinsko dvodelni, vezani verz je krakovjak, povzet iz poljske ljudske pesmi. Ob pogledu na razvaline nekoč mogočnega gradu se pesniku poraja razmišljanje o moči in minljivosti človekovih stvaritev in življenja: “In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.” Prve tri verze si je pesnica Vita Žerjal Pavlin izbrala za moto svojih “Obrazov”.
Oblikovno so njene pesmi napisane v prostem verzu, brez rim, le redke imajo več kitic. Razgibavata ju notranji ritem in zvočna podoba pesniškega sporočila. Kljub oblikovnim razlikam pesnica tudi v svojih obrazih prikazuje podobe iz narave, vidno (ali slušno) sliko ter ob tem svoja občutja in razmišljanja. Včasih je to nasprotje med videnim in občutenim, lahko pa se oboje zlije v harmonijo. Nekateri obrazi pa so krajše gibljive slike, blizu filmski sekvenci.