Ogledala

Pred očmi bralca se vrstijo otroci, gospodinje, uradniki, umetniki, zvodniki in svetniki, ki v delu, kot nakazuje že sam naslov, ne zaživijo zares. V ogledalih je videti le odblesk njihove zunanjosti in dogodkov brez notranje dinamike in brez psihološke globine. Skope opise prekinjajo duhoviti namigi, lirične pasaže in filozofski utrinki. Kot biografski leksikon delo lahko beremo na dva načina: po eni plati je ogledalo egiptovske družbe od revolucije leta 1919 do katastrofalnega poraza v arabsko-izraelski vojni leta 1967, ki je zamajal same temelje arabske identitete, po drugi pa se tudi tu, kot pravi ena od kritik Mahfuzovega dela, »banalno združuje z briljantnim«, usoda človeka s politiko, užitek z bolečino. Gledano na tak način pa se delo »bere … kot življenje samo«.

O avtorju:

Nobelov nagrajenec Nagib Mahfuz (1912–2006) velja za mojstra arabskega romana. Ta pripovedna oblika je v arabskem svetu postala znana šele v 20. stoletju s prevodi iz angleške in francoske romantike. Čeprav duh časa – prebujajoči se nacionalizem, stroga cenzura in obrat k islamu – ni bil naklonjen avantgardnim literarnim tokovom, se je Mahfuz, ki je skoraj vsako leto izdal nov roman ali zbirko kratke proze, preizkusil v najrazličnejših pripovednih slogih. Začel je z zgodovinskimi romani, se preusmeril v realistično slikanje Kaira in njegovih prebivalcev, nato pa realizmu obrnil hrbet in se v alegorijah, modernem romanu in kratkih zgodbah z elementi absurda posvečal duhovnim in metafizičnim vprašanjem.

O prevajalki:

Marina Zorman je izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študirala je primerjalno jezikoslovje, se po diplomi študijsko izpopolnjevala v Kairu, nato pa doktorirala iz splošnega jezikoslovja. Zdaj se ukvarja s semantiko, teorijo jezika, hetitologijo in analizo diskurza.

Odlomek: 

ANVAR AL-HULVANI

Že ime samo mi prikliče v spomin poseben svet: trg Bait al-Kadi, kjer se stikajo Gamalija, Han Gafar in an-Nahasin, hraste, v katerih je vse polno vrabčjih gnezd, staro gamalijsko policijsko postajo, korito sredi trga, kjer so napajali osle in mule, in vodnjak, pri katerem so pili ljudje. Tu sem se igral kot otrok in kasneje kot mladenič. Anvarja al-Hulvanija, ki je stanoval v sosednji hiši, sem vselej, kadar je odhajal z doma ali se vračal, z zanimanjem opazoval. Bil je nenavaden fant, eden najboljših učencev v naši četrti. Hodil je na pravno šolo. Nemara sem občudoval njegov nenavadno visoki fes, košate zavihane brke ali pa morda lepo obleko. Za svoja leta je hodil preveč dostojanstveno. Hotel sem ga čim bolj posnemati. Dobro se spominjam šerbeta, ki sem ga spil, ko je maturiral. Ponudila mi ga je njegova mati. Bila je kmečka ženska in rad sem oponašal njen glas. Ko sem se igral pod hrasti, se je okoli mene nekaj dogajalo, a takrat nisem imel niti pojma o tem.

Nekega dne me je prebudilo kričanje, ki je prihajalo iz sosednje hiše. Tudi pri nas je vladala popolna zmeda. Pomešal sem se med ljudi, ki so zganjali hrup, da bi zvedel, kaj se dogaja. Tistega jutra sem slišal, da je med demonstracijami angleški vojak streljal na našega mladega soseda Anvarja al-Hulvanija in ga ubil. Takrat sem dojel, kaj beseda »ubiti« pomeni v resnici, ne le v pravljicah. Prvič sem slišal govoriti o »kroglah«. Nova beseda, ki je zahtevala razlago, je bila tudi »demonstracije«. In menda sem takrat prvič v življenju slišal za novo vrsto človeških bitij, za »Angleže«.

Tako govorjenje je odmevalo po hiši in iste besede so ponavljali tudi zunaj na trgu, dodajali pa so jim še nove, na primer »revolucija«, »ljudstvo« in »Saad Zaglul«. Besede so padale po meni in skoraj bi se utopil v njih. Iz ust se mi je vsipala neskončna vrsta vprašanj: »Ubiti« … kaj pomeni »ubiti«? Kam je šel zdaj Anvar? Kaj bo z njim tam, kamor je odšel? Kdo je »Anglež«? Zakaj ga je ubil? Kaj je »revolucija«? Kaj je »Saad Zaglul«? Kaj … kaj … kaj? Kmalu je dogajanje z nepopisno blaznostjo privrelo tudi na naš trg. Obraz sem pritisnil k šipi in z izbuljenimi očmi strmel v valovanje množice – moške v oblekah, gubah, kaftanih in galabijah in celo ženske v kočijah. Nosili so zastave in kričali. Slišal sem žvižganje krogel, da, prvič v življenju sem slišal, kako se s tovornjakov in konjskih hrbtov razlegajo streli. Na lastne oči sem videl Angleže z visokimi čeladami, štrlečimi brki in čudnimi obrazi. Videl sem na desetine trupel, ki so ležala po trgu, in človeško kri, ki je namakala obleke in tla. In slišal sem, kako so ljudje na ves glas vpili: »Naj živi domovina! Naj mi umremo, samo da bo živel Saad!«

BADR AZ-ZIJADI

Skupaj sva hodila v srednjo šolo. Bil je prikupen debeluh. Ljubil je dobro hrano, šalo in dekleta, ljubil je tudi domovino. Njegov oče je bil dve leti šolski nadzornik, potem so ga obtožili, da je obrekoval kralja. Kako je do tega prišlo, se ne morem več spomniti. Postavili so ga pred sodišče in ga pogojno obsodili na šest mesecev zapora, službo pa je izgubil. Badr se je ponašal s pogumom in domoljubjem svojega očeta. V tem smo mu vsi dajali prav, saj je sramotenje kralja veljalo za pomemben korak v boju proti njemu. Tistega, ki si je upal kaj takega, smo šteli za revolucionarja. V razredu je bil Badr čisto običajen, neopazen dijak. V vsem sijaju je zablestel šele na šolskem dvorišču, kjer so se okrog njega zbirali dijaki iz našega in iz drugih razredov. Ko je videl, da je pritegnil pozornost, so prišli na dan njegovi darovi. Recitiral je ljudske pesmi o domovini, pripovedoval čudovite zabavne zgodbe ali pa se pustil izzivati s čudnimi vprašanji. Nekoč smo ga vprašali, kje se je najbolje ljubiti z dekletom. Vsak je povedal svoje, on pa je le posmehljivo zmajeval z glavo, dokler nismo izčrpali vseh idej.

»Najbolj primeren kraj za to je pokopališče,« nam je dejal.

Osupnili smo. Zasmejal se je, ker smo mislili, da se šali, nato je začel razlagati:

»Ob praznikih ljudje preživljajo noči na pokopališču, ženske in moški. Žensk je ponavadi precej več kot moških. V senci noči se človeku ponujajo neslutene možnosti …«

»To niso najbolj primerne okoliščine za ljubezen,« je nekdo ugovarjal.

»Ljubezen si ne izbira okoliščin,« je prepričljivo zatrdil. »Te so lahko kakršne koli.« Povedal nam je, kako je v prazni sobi napadel služkinjo, medtem ko je njegova teta ležala na mrtvaškem odru in so jo na dvorišču objokovale najete žalovalke. Podobnih čudnih zgodb mu ni nikoli zmanjkalo. Največji ugled si je upravičeno pridobil z nogometom. Bil je glavni napadalec v šolskem nogometnem moštvu. Kljub debelosti je bil zelo hiter in spreten. Ker je bilo drvenje po igrišču v tako ostrem nasprotju z njegovo težo, je vzbujalo salve smeha. Bil je znan po spretnem preigravanju. Žogo je tako popolno obvladoval, da je bilo videti, kot bi jo z magnetno močjo držal v dosegu svojih nog. Nasprotnikov se je otresal s zvijačami, da so izgubljali ravnotežje in padali po tleh, njegovi streli pa so bili izredno močni.

Nameraval je igrati za kak klub in sanjal, da bi sodeloval na olimpijskih igrah. Gospod Simpson, predstojnik za šport pri ministrstvu za izobraževanje, je bil navdušen nad njim in mu je ob koncu medšolskega tekmovanja v nogometu svetoval, naj shujša. Nasvet je sprejel tako, da je na zabavi po tekmi sam pospravil celo torto, povrhu pa še precej sendvičev in peciva!

Nekega jutra je Badr az-Zijadi skupaj z drugimi vzklikal: »Naj živi ustava iz leta 1923! Dol z diktaturo!« Kralj Fuad je pravkar odstavil s položaja Mustafo an-Nahasa in za ministrskega predsednika imenoval Muhameda Mahmuda, ta pa je razglasil, da z ustavo vsaj še tri leta ne bo nič. Vse šole, tudi naša, so začele stavkati. Obkolila nas je policija in nihče ni mogel oditi. Da bi se oborožili za spopad, smo pulili drevesca, snemali okna in vrata, nato pa zasedli jedilnico in pograbili pladnje, lonce, zajemalke, vilice in nože. Vpili smo sovražna gesla proti vsem, ki so bili na oblasti, celo proti kralju. Naenkrat je skozi vrata vdrla vojska. Suvali in pretepali so nas z dolgimi palicami, medtem pa so angleški policisti streljali v zrak, da bi nas prestrašili. Sledila je neenaka bitka in nihče od nas je ni odnesel brez udarcev. Mnogi so bili ranjeni, ubit je bil šolski sluga in eden od dijakov. Ta dijak je bil Badr az-Zijadi. Umrl je zaradi udarca po tilniku. Njegovega pogreba naslednjega dne se je nameravala udeležiti cela šola, a je policija obkolila bolnico Kasr al-Ajni, ki je bila polna žrtev iz raznih šol. Trupla so pod policijskim nadzorom odpeljali naravnost na pokopališče. Kljub temu smo vsak zase odšli k našemu staremu šolskemu nadzorniku in mu izrekli sožalje. Starček še vedno živi. Zdaj ima menda že kakih petinsedemdeset let. Kadar zaidem v Abasijo, ga včasih vidim, kako sedi v kavarnici nedaleč od doma. Starost in pomanjkanje sta ga čisto uničila. Nihče, ki ga vidi, si ne bi mislil, da je bil svojčas resnični svobodomislec, da se je pogumno spoprijemal z življenjem in zaradi svojih nazorov izgubil službo in sina. Z odmaknjenega prostora v kavarni opazuje avtomobile, ki švigajo mimo in prevažajo uspešne svetovljane; ti se lahko pohvalijo s srečo, da jih nikoli ni ožgal plamen žrtvovanja zaradi vzvišenih vrednot. Zanima me, kaj se dogaja v njegovi glavi, ko opazuje ta čudni nagli tok. Sta ga morda starost in čas naredila neobčutljivega za vse, razen za tisto, kar se ta hip dogaja z njim?

V spomin na Badra še vedno hranim fotografijo našega moštva, na kateri sva oba skupaj. On stoji na sredini. Pri nogah ima žogo, v kamero pa gleda s srečnim izrazom, polnim zaupanja vase.