V dnevniku piše o strahu, o vse večjih dvomih, dramatičnih doživetjih med begom po Brandenburškem, o povratku v Berlin, v katerem se peš prebija med ruševinami, pa tudi o sanjah, h katerim se zateka, da bi za trenutek ubežala brezupni resničnosti. Njeni dnevniški zapiski pričajo o dekliški naivnosti in mladostnem hrepenenju, hkrati pa v novinarskem slogu poroča o vojni iz zornega kota malega človeka natančno in neposredno.
Čeprav se večkrat zboji, da bo v vojni vihri ostala brez dnevnika, ji ga uspe ohraniti.