Tito

Po eni strani skušata z določene časovne razdalje pokazati legendarnega človeka v njegovih številnih podobah. Izogibata se čedalje pogostejši stereotipizaciji, ki mnoge avtorje podobnih besedil dandanes zapeljuje bodisi v idolatrijo, celó hagiografijo, bodisi v demonizacijo.

Delo prikazuje Josipa Broza v različnih obdobjih njegovega življenja, hkrati pa sistematično demistificira Titov ›lik in zasluge‹. Kot vsak posameznik je imel tudi on številne odlike in napake, in hrvaška avtorja ne štedita z osvetljevanjem prav vseh. Cilj je torej verodostojna kronološka predstavitev obravnavane osebnosti od rojstva do smrti (in še nekaj dosedanjih desetletij po njej).

Ker bo to gotovo za marsikoga intrigantno čtivo, je zanimivo že v opisanem smislu, ni pa to vse. Avtorja namreč vzporedno slikata tudi zgodovino družbe, okolja, ›Zahodnega Balkana‹ oziroma državnih nadstavb cele palete družbenih tvorb: od zadnjih zdihljajev črno-žolte monarhije prek prve, Kraljevine Jugoslavije treh konstitutivnih narodov do Titovega ›življenjskega dela‹, socialistične federativne Jugoslavije.

Pomembno vlogo imata pri tem veliki svetovni vojni 20. stoletja, predvsem in izrazito seveda druga, v kateri je Tito z NOB-jem kot vojskovodja popeljal jugoslovanske narode izpod jarma fašizma.

V jugoslovanskih družbah je bilo takih sunkov več kot dovolj, kar med drugim zgovorno pove ocena enega od hrvaških kritikov, da je Josip Broz za Hrvate do današnjega časa postal ›uničevalec Hrvatov‹, za Srbe ›ustaš‹, za preštevilne – tudi na Slovenskem in drugod – pa tako ali tako ›vrhovni zločinski komunajzar‹.

Da bi se bilo na neki način mogoče sčasoma tudi znebiti tovrstnih množičnih čustvenih obkladanj z vsemi nam znanimi vzdevki, je ne nazadnje iskreni namen nove biografije Tito.