V iskanju očeta

Odtlej mu je redno pisala sporočila, a brez uspeha. V njej se je začelo kopičiti toliko čustev, vprašanj, jeze in gneva, da se je odločila svoje iskanje zliti na papir. To je bila njena terapija, njena zgodba pa bo gotovo v pomoč mnogim s podobnimi izkušnjami.

»Ena izmed najdragocenejših stvari v življenju človeka je zagotovo družinsko življenje. Ni pomembno, koliko članov šteje družina, pomembno je, da znamo vsakega člana, vključno s seboj, umestiti in ga vključiti v širši kontekst. /…/

Medtem ko uvodna poglavja zelo strjeno in eksplicitno seznanijo bralca z avtoričino zgodbo in travmo, ki jo je zaznamovala neprisotnost očeta, je osrednji del besedila precej bolj umirjen, refleksiven in skuša z veliko človečnosti poiskati rešitev za vse prizadete. Vprašanja, ki vedno bolj posegajo v ritem pripovedovanja, se drugo za drugim nizajo v avtoričino zavest, misleč, da bo zapisano vprašanje dobilo tako težko pričakovani odgovor. Toda slednjega bo moč doseči šele, ko se bo ona soočila z njim, ki ga išče. /…/

Pričujoča samoizpoved nagovarja slehernega človeka, ki premore toliko srčnosti, da razume njeno pot v iskanju družinskega člana, čigar prisotnost je za večino od nas samoumevna. Prav tako pa se bodo med vrsticami lahko prepoznali vsi s podobno usodo –  tem daje upanje, da nikoli ni prepozno za tako izrabljeno besedo, kot je oprosti.«

(dr. Mateja Gaber)