“Zahod je bolj podlegel množični kulturi. Ali je nam potrebno sprejeti to množično kulturo?”

“Temu se ne moremo izogniti. Toda to kulturo je treba kritično osvetliti. Pisatelji v Avstriji so velikokrat oporečniki. So indici, ki množično kulturo postavljajo pod vprašaj. Vedno je treba najti možnost upora, da kljubujemo tudi najvišjim trendom. Množična kultura ne bi smela postati usoda, ki bo popolnoma krojila bodočnost sveta. Če bi nam že v šolskem sistemu uspelo vzgojiti malo kritične individualne zavesti, bi to veliko pomenilo. S tem se lahko upremo stihijski množični kulturi, ki nas poskuša poraziti. Individualna zavest nas lahko varuje pred željo po tem, ali bomo vozili takšen ali drugačen avto, ali bomo šli na počitnice tako ali drugače. Tudi to sodi k množični kulturi . Zakaj npr. na nacionalni TV ni več alternativnih oddaj, več literarnih nastopov, imamo pa množico serij in nadaljevank. Slovenski človek se potem obnaša in govori kot te figure v serijah. Obleče se kot navidezni junak Amerike.

”

Dušan Hedl, Pogovor z Levom Detelo, Maribor 1995

***

Iz prispevka

“Moje življenje”

Emigrant med dvema svetovoma

(1960–1990)

Osmega avgusta 1960 se dokončno poslovim iz Slovenije. Dan je usodnostno teman. Na okenske šipe vlaka brez konca in kraja topota čemeren dež. V moji notranjosti je veliko tesnobe, vendar mi neka čudna vseprisotna sila neprestano prigovarja, naj vztrajam in kljubujem.

Ker v Gradcu stari teti in stricu najin korak ni po volji, sva z Mileno prepuščena samima sebi. Po nekaj dnevnem potepanju po Dunaju se zatečeva na policijo in zaprosiva avstrijske oblasti za zatočišče. Kar takoj naju pošljejo za mesec dni v preiskovalni policijski zapor na Rossauerlände v devetem dunajskem okraju, kjer sta pred nama leta 1936 že sedela marksistični revolucionar Boris Kidrič in znani koroški pisatelj Prežihov Voranc. V mojem primeru skušajo oblasti med drugim ugotoviti, če se v Avstriji morda nisem znašel z določenimi špijonažnimi nameni. Po enomesečnem čakanju v zaporu nama odobrijo politični azil. Ker sva brez denarnih sredstev, se znajdeva v begunskem taborišču Traiskirchen, ki še dandanes obstaja, prepolno beguncev iz arabskih in drugih držav, ki jih pretresajo vojne in nemiri. Že prvo noč mi ukradejo skoraj polovico bornih prihrankov, ki sem jih prinesel še iz Slovenije oziroma iz zapora na Dunaju. Nad vodo se z Mileno drživa s slabo plačanimi priložnostnimi postoritvami, zlasti z obiranjem pravkar dozorelega grozdja v bližnjih vinogradih. 24. oktobra 1960 se v toplem sončnem dnevu v Traiskirchnu poročiva in že čez nekaj dni odpotujeva v nišjeavstrijsko mestece Retz tik ob meji s Češkoslovaško. Tu sem v domu avstrijske Karitas za zapuščeno mladino zaposlen kot vzgojitelj.

***