Gre za prvoosebno pripoved, kolesarski potopis, biografijo, nežno in trpko zgodbo o življenju na socialnem dnu, nefunkcionalni družini, otroštvu, zaznamovanim s športom, zlorabah in travmah, tranziciji v kapitalizem, premagovanju alkoholizma in borbi proti krivicam na sodiščih, hudi avtomobilski nesreči, komi, rehabilitaciji in invalidnosti ter izhodu iz dolge teme, depresije in alkoholizma s pomočjo kolesarjenja po svetu, s pomočjo slikanja umetniških slik in pisanja knjige.

Zvone Zvonimir Kozamernik – Gringo piše. Iskreno. Udarno. Optimistično. Za jok. In za smeh. Odbito. Srčno. Unikatno. Brez vpliva kogarkoli. Brez cenzure. Brez umetne inteligence. Čisto in človeško, trpko in zabavno.

Ne boste je odložili do zadnje strani!

Mnenje o knjigi:

Kaj se zgodi, če dobiš kol v telo? Če te zlorabijo tisti, ki jim zaupaš? Če oče in mama ne moreta več biti skupaj? Če te pretepejo in oropajo? Če imaš kamen v abdomnu in gips do ustnic? Na vsa ta vprašanja odgovori in ne odgovori pričujoča knjiga. Zvonetovo življenje je kot horor-zgodba, a kljub temu tako toplo in polno optimizma. Veselo in šegavo. In na koncu premaga samega sebe. Namesto alkohola in cigaret pride kolo. In pot po Evropi. Če bi ne bilo morja, bi iz Španije pogledal direkt v Ameriko. Če bi ne bilo dobrih ljudi, bi tudi poti ne bilo. In če bi ne bilo volje, tudi njega ne bi bilo več. S takimi življenjskimi izkušnjami se ni bati, da bi zmanjkalo zgodb. Preberete lahko nekakšen dolg povzetek, ki se konča z grozljivo izkušnjo iz otroštva. Zvone govori in piše neposredno. Naravnost. Drugače najbrž niti hotel ne bi. In tudi mi ne bi tako z užitkom brali.

• Matej Krajnc, podpredsednik Društva slovenskih pisateljev

Iz spremne besede urednice knjige Ksenije Medved: 

Zvone Zvonimir Kozamernik, rojen na petek, 13. decembra, v Ljubljani, je otroštvo in mladostno obdobje preživel v blokovskem delu Grosuplja, v delavski, nefunkcionalni družini, zaznamovani z alkoholizmom, mamino poporodno depresijo, v relativnem pomanjkanju in kdaj celo lakoti, a vedno uporniško in neupogljivo, kljub vsem zlorabam ali prav zaradi njih!

Osnovne šole zaradi razmer, kljub nadarjenosti in inteligenci, ni dokončal. Šele kasneje je postal pek. Z mlajšim bratom je pri dvanajstih letih ostal sam in se zaposlil v pekarni. Takrat so propadle tudi njegove velike sanje, da postane nogometaš, saj so ga že hoteli aktivirati v Nogometnem klubu Olimpija.

Dnevi in leta na športnih igriščih, kamor se je zatekal zaradi domačih razmer, so kasneje gotovo botrovala temu, da je preživel hudo prometno nesrečo, v kateri je kol prebodel njegovo telo, in se uspešno spopadel tudi s komo in hudo invalidnostjo, z bolečinami ter alkoholizmom. Kot invalid je doživel še fizičen napad romske družine, pravi rop, v katerem so hoteli denar, ki ga tako ali tako ni imel pri sebi in mu skoraj vzeli življenje.

Teče sedmo leto (2025), kar je z alkoholizmom opravil in našel kolo kot športno in rehabilitacijsko sredstvo. Za rehabilitiranje je našel tudi slikanje, pisanje in osvajanje daljših kolesarskih poti. S tem zdravi neštete travme, ki so mu ostale skozi življenje in išče svoj mir, olajšanje, smisel, odgovore ter se skozi vse to postavlja na zemljevid družbe, ne kot gringo (tujec), ampak kot prvoselec, ki nam v knjigi razgrne, kako smo živeli in ne opazili družin, kjer se je otrokom marsikaj slabega dogajalo in kako tega kot družba nismo reševali, še več: te ljudi postavili na rob družbe in jim v kapitalizmu v službenem okolju vzeli še zadnje dostojanstvo.

A Gringo se ne da. Vse našteto so nekakšne življenjske koordinate, ki jih slikovito predstavi v knjigi in v katerih se Zvone odpravi s kolesom na pot do Bosne, Beograda, Barcelone, Blatnega jezera in tudi do točke nič, do Atlantika, kjer zre tja čez – proti Ameriki, ki je (vsaj bila je) simbol neštetih možnosti. Kolesarjenje je namreč edina dejavnost, pri kateri ne čuti toliko bolečin, ko trpi celo ob pranju solate, rezanju korenja ali navadni hoji. Poleg tega ob kolesarjenju krepi križne mišice in ohranja svojo moč.

V knjigi izvemo tudi, da s kolesarjenjem zdravi svoje travme, posttravmatsko stresno motnjo in depresijo ter se odpravi v svet, kamor ga doslej nihče ni odpeljal, saj doma niso imeli niti avtomobila ali pa kot človek s socialnega dna ni imel možnosti, velikokrat tudi po svoji krivdi, česar v knjigi sploh ne zanika. O vsem premišlja, meditira, svet in prijatelje na spletnem blogu obvešča, kako mu gre in pri tem na plano prihajajo spomini, ki jih prvič predstavlja javnosti.

To ga zdravi, saj je vse, kar je bilo doslej zakopano, sedaj zunaj njega. Prizna, da je največkrat nazaj kar usekal, saj ni imel temeljev vzgoje ali zaščite doma in hkrati, ker so se mu dogajale krivice. Zase se je lahko postavil samo sam in v tem primarnem preživetvenem nagonu se je na srečo izmojstril.

Gre za junaško zgodbo samorastnika, ki se s socialnega dna dviguje kot feniks. Knjiga se bere “na dah”.