Ustvarjalni naboj belorusko-ameriške pesnice Valžine Mort prežema spajanje individualnega in kolektivnega spomina, ki ga avtorica postavlja v prehoden prostor med preteklostjo in sedanjostjo. Po eni strani nas njena poezija sooča z izkušnjo nasilja, zatiranja in brezglasja, ki so je bili tako govorka kot tudi njeni predniki deležni v svoji matični državi, po drugi pa nam slika kompleksno, univerzalno človeško trpljenje, ki ga je moč doživeti kjerkoli na svetu.

Njene pesmi so obenem resne in politične ter krhke in osebne. V svojem delu ustvarja svet podob in metafor, ki nas povsem prevzame, to pa ji uspeva z natančnim in pogosto ostrim jezikom. Veliko pesmi se ukvarja prav z vprašanjem jezika in tem, kdo sploh ima pravico govoriti in na kakšen način.

O avtorici: 

Valžina Mort (1981) je v Belorusiji rojena pesnica in prevajalka, ki že skoraj dvajset let živi v ZDA. Piše in objavlja tako v svojem maternem kot angleškem jeziku, v katerem so izšle tri odmevne pesniške zbirke: Tovarna solz (2008), Zbrano telo (2011) in Glasba za mrtve in vstale od mrtvih (2020). Slednja je bila po izboru časnika New York Times imenovana za najboljšo pesniško zbirko leta. Pesnica je prejemnica številnih mednarodnih nagrad, mdr. kristala vilenice, Griffinove nagrade za poezijo ter Rilkejeve nagrade. Valžina Mort poučuje na Univerzi Cornell v zvezni državi New York.