"Kdaj bo prišel čas sprijaznjenja?/Čas, ki ga čakam, čas, ki se ga bojim?" Peter Semolič tudi v zadnji zbirki vprašanja, zabeleženega v verzih iz Barjanskih ognjev, ne zastavlja nič manj usodno, kot je to v svojem obsežnem pesniškem opusu počel doslej. Pa čeprav bi se komu utegnilo zdeti, da vpričo humorja, (samo)ironije in ciničnih zbodljajev, s katerimi je Noč sredi dneva do kosti prežeta, govorjenje o usodnih rečeh tem pesmim ne prihaja ravno naproti.Ni res.