In vendar ni bilo Vukovo delo nikoli mrtvo. Kulturo delavskega gibanja med obema vojnama je zaznamovalo veliko globlje, kot se zavedamo – in preko številnih neopaznih povezav ostaja živo do danes. Kadar obiščem stavbo, v kateri domuje Slovenska kinoteka, ki je meni osebno eden najljubših javnih prostorov v Ljubljani, se zavedam, da te stavbe, nekdanjega Delavskega doma, ne bi bilo brez Vuka, saj je bila zgrajena na njegovo pobudo. In če samo pomislimo: več kot dve desetletji so v slovenščini peli Internacionalo v Vukovem prevodu. Vstanite, sužnji, iz prokletstva … Ta prevod, ki je nastal v revolucionarnem trenutku, v Rusiji leta 1918, je v marsičem bližji izvirniku od Klopčičevega, ki je nastal v drugem revolucionarnem trenutku, v slovenskem narodnoosvobodilnem boju. Tržaški zbor Pinka Tomažiča poje Internacionalo še danes v Vukovem prevodu.