Devet dni, devet noči

Iz spremne besede:

(…) gre namreč za nekakšno dokumentarno pripoved, »alkoholno Bildungspripoved«, ki na neposreden način, brez olepšav ali ornamentov, v včasih skoraj novinarskem jeziku, pred nas postavi zgodbo o zasvojenosti. Kar je v njej floskul, so tam zato, ker je tudi alkohol nekakšna slovenska floskula, nacionalni šport in prijatelj, ki služi za prikrivanje teh ali onih kompleksov; teh ima naš narod kar nekaj in le malo si jih zares prizna. Pravi dec, denimo, je tisti, ki ga zna nesti, ki tudi na račun družine prebije večino svojega časa v gostilni s kolegi, nič boljšimi od njega; hvalnica vinu je celo državna himna, eno poznejših in šibkejših Prešernovih del, a vseeno tolikanj narodnobudniška, da jo s pridom zlorabljajo najrazličnejše politične opcije (ko je čas za to), narod pa se na veselicah veselo ziblje ob najrazličnejših derivatih tovrstne tematike. A Cepuševa zgodba pove nadaljevanje sprva zabavnih verzov, kako trte oživljajo žile in razjasnijo srce in oko. Nadaljevanje, ki je na žalost vse preveč pogosto in skrbi nas lahko, čemu je alkohol še vedno zgolj (mehka) rekreacija in ne, kot bi moral biti, v družbi s tako imenovanimi ‘trdimi drogami’, kamor, če verjamete ali ne, sodi tudi nikotin, čeravno ne uradno: oba omenjena »konjička« sta ravno zato, ker sta družbeno še vedno sprejemljiva, precej nevarnejša in zahrbtnejša od kakšnega heroina … Pa tudi sicer; ko v Cepuševi knjigi (ali pa, če smo že pri tem, v Strniševi pesmi) beremo o deliriumu tremens, ni to prav nič zabavno in tudi občasno pitje alkohola ni nujno nedolžno; ljudje smo namreč šibki.

Moralo na stran – Cepuševa zgodba ni namenjena moraliziranju, ampak razmisleku in vsake oči imajo svojega malarja. Hudič je, ker imajo alkoholne oči največkrat kakšnega Kerberja, semi ali celega; o tem ob prebiranju Cepuševe zgodbe ni dvoma.