Zgodba o Dionizovem obisku rojstnih Teb se izrisuje predvsem skozi poudarjeni tradicionalni gledališki element, zbor, kot impresiven prikaz ekstatičnih ritualov. Presunljive gledališke podobe prikazujejo strašno lekcijo, ki jo Dioniz nameni tebanski kraljevi družini s kraljem Pentejem na čelu; ta namreč zanika njegovo božanskost. V enem izmed izpovedno najmočnejših prizorov tako spremljamo Pentejevo mater, ki se ob vrnitvi z gora, kjer Tebanke poblaznele rajajo na čast Dionizu, vzhičeno ponaša s "trofejo"; ko se ji počasi le vrne razum, zgrožena ugotovi, da v rokah drži sinovo glavo. Bakhantke odpirajo vrsto vprašanj, ki temeljijo na razmerju med Dionizom, kot ga upodablja Evripid v tej tragediji, in Dionizom v drugih antičnih virih. Ti so povezani tudi z nekaterimi zgodovinsko izpričanimi ritualnimi institucijami, ki so bile tesno prepletene z Dionizom. Mednje je sodilo seveda tudi gledališče, v Atenah 5. stoletja pr. Kr. kompleksna umetniška, religiozna in politična institucija, nad katero je bedel prav Dioniz.