Ojdip

Dramsko delo Pierra Corneilla (1606–1684) predstavlja eno od jeder klasicistične tragedije, čeprav se na prvi pogled težko poistoveti z zahtevami žanra. To velja tudi za Corneillevega Ojdipa (1659). Delo je bilo sámo pobujeno in navdahnjeno z grškim mitom. Francoski ustvarjalec zvesto sledi Sofoklu: od njega se oddalji le v snovanju politične intrige. Corneille zavrta v izvor legende in jo spremeni, pač glede na to, kar mu velevajo akademski kanoni iz 17. stoletja. Ojdip, ki vlada Tebam, mora nenehno utrjevati svojo avtoriteto kot naslednik kralja Laja. Še posebej trdega se mora izkazati proti Dirseji, hčeri Laja in Jokaste. Dirseja se ima za boljšo od njega: zanj preprosto meni, da je povzpetniški pritepenec, ki se mu je oblast naključila. Zato zavrača poroko z ženinom, ki ga je izbral tisti, kateremu edinemu je bilo dano odgonetiti Sfingino uganko. Dirseja namreč ljubi Tezeja. Ta bi bil prvi vreden njenega visokega položaja. Toda ravno takrat, ko vsi skupaj odkrijejo, da je Ojdip Lajev sin, kot tak pa legitimni kralj mesta, se grozota njegovega zločina razodene v vsej razsežnosti. Tedaj postane po antinomični igri paradoksa ­– čeprav je opolnomočen in vse kaj drugega kot tujec in povzpetnik – substrat večno travmatiziranega mita.