Knjiga prinaša prva prevoda dveh Evripidovih manj znanih tragedij, Prošnjice in

Heraklovi otroci, ki pa sta zaradi tematike, ki jo obravnavata, danes prav gotovo bolj

aktualni kot katera koli druga tragedija, ki se nam je ohranila iz antike. Prošnjice

sodijo v tebanski ciklus in uprizarjajo, vzporedno z Antigono, sklepno dejanje tega

mita, le da se v Antigoni pravica do pokopa obravnava na ravni posameznika, v

Prošnjicah na ravni kolektiva – za vrnitev trupel in pokop prosijo matere padlih

Polinejkovih soborcev. V Heraklovih otrocih spremljamo usodo junakovih otrok po

njegovi apoteozi: pred gotovo smrtjo zbežijo od doma in, od povsod pregnani,

končno dobijo azil v Atenah.