Na prvi pogled se Menandrova komedija ujema z našimi predstavami o romantiki, saj predstavlja poroko ali zvezo iz ljubezni kot realizacijo (moških) sanj. Komični junak se zaljubi v dekle po svoji izbiri in se z njo poroči (Hajreas v Ščitu, Moshion v Ženski s Samosa) ali z njo stopi v zvezo (Demeas v Ženski s Samosa, Harizij in Hajrestrat v Razsodbi). A pri natančnejšem branju bomo hitro ugotovili, da ima sodobni koncept romantične komedije le malo skupnega z Menandrovo. Kakor bi pričakovali v komediji tudi danes, se v Menandrovem narobe svetu vse srečno izide, toda med menandrovskim in današnjim pojmovanjem »srečnega« in »komičnega« se izrišejo velike kulturne razlike. Vsekakor so pri grškem dramatiku ublažene posledice posilstev, nezakonski otroci, ki so izpostavljeni, so rešeni in prepoznani kot legitimni potomci, ekonomske razlike pri poroki niso pomembne, prostitutke so dobre in poštene ter rešujejo tuje zakonske zveze, celo nepopravljivi starčki se lahko česa novega naučijo in se reformirajo. Le sužnji praviloma še vedno ostanejo sužnji, »spodobne« ženske pa molčeči in pogosto nevidni predmet moške želje.