Kmalu pa začne v svojem novem domu odkrivati pozabljene lepote preteklosti in še zaveda se ne, da jo bo predantična slovenska zgodovina popeljala v popolnoma novi svet. Odkriva, kdo so bili skrivnostno ljudstvo na Dolenjskem v halštatski dobi in razkrije, kdo jih je naučil že zdavnaj izgubljene veščine izdelovanja okrasnih steklenih jagod. Poleg tega o sebi izve, da ni čisto običajna najstnica iz Ljubljane.
“Oseba je hodila počasi, brez kakršnekoli obremenitve v koraku, brez naglice v hoji. In sploh še ni prispela do druge jase. Jasno sem jo še lahko videla, ko je korakala proti travnati površini, bosonoga, obsijana z bledo mesečino. In v roki se ji je pobliskavala piščal, dolga in srebrna, da je že od daleč izgledala draga in redka. V prsih mi je razbijalo kot za stavo. Želodec je v trebuhu delal salte od poplave občutkov in v glavi sem zopet čutila omotico. Tresočih dlani sem se še tesneje oklenila jeklene žlice za obuvanje in naredila nekaj korakov naprej. Hodila sem počasi in poskušala biti čim bolj tiha. Nisem smela biti hitrejša od osebe pred mano, morala sem držati razdaljo. Zdelo se mi je, da še v petah čutim razbijanje podivjanega srca…”
Več kot 400 strani strani mladinskega fantazijskega romana, ki spodobno koketira s svetovnimi uspešnicami sorodnega žanra, bo kmalu postalo knjiga. Ni odveč pripomniti, da je avtor sedemnajstletnik Uroš Topić – gimnazijec, ki poleg tega, da zna vrteti pisateljsko pero, sebi šiva obleke, se ukvarja s snemanjem kratkih filmov, in še kaj bi se našlo.