Bruckner v iskrivi samoizpovedni pisavi izpisuje svoje dvojezično (nemško-francosko) otroštvo, zaznamovano z avtoritarno postavo patra familias, omračeno z očetovim fizičnim in duševnim nasiljem nad materjo, s samosilnikovo sovražnostjo do vsega drugačnega, tujerodnega in še posebej judovskega; s sočnimi detajli opisuje svoje čustveno, etično in duhovno dozorevanje in mišljenjsko osamosvajanje v spopadu z očetovim napadalnim nazadnjaštvom in kulturno ter moralno ozkosrčnostjo, dokler se pod duhovnim obnebjem »nadomestnih« očetov, mišljenjskih učiteljev in nazorskih vodnikov, ki so zaznamovali uporniški rod pariškega maja 68, ne otrese despotovega jarma in na krilih emancipirane misli in osebnostne sprostitve poleti proti obzorjem svobode, lepote, ljubezni in literature. Gre potemtakem za svojevrstno različico »bildungsromana«, romana o vzgoji uma in srca, o odraščanju, zorenju in osamosvajanju prve po drugi svetovni vojni rojene generacije, ki si je zadala za nalogo do tal podreti ancien régime, sesuti skorumpiran in zatiralski svet svojih očetov in z »jurišem na nebo« izterjati nemogoče.

Pisatelj s porogljivim, celo neprizanesljivim (tako do očeta kot do samega sebe), mestoma do bolečine bridkim vpogledom v najintimnejše kotičke družinske intime očetu ni postavil spomenika, narobe, razgalil ga je v vsej njegovi protislovni bedi in blišču familiarnega trinoga, z vsemi stigmami avtoritarnosti, nasilništva, zadrtega antisemitizma in simpatiziranja z nacizmom na eni in z vso krhko ranljivostjo in človeško nebogljenostjo smrtnika, ki zre svoji zadnji resnici v oči, na drugi strani. S Pridnim sinkom ga je izpostavil v vsej tragični razdvojenosti, protislovni dvoumnosti in kompleksnosti človeške usode v primežu časa in zgodovine.

O avtorju:

Francoski pisatelj, filozof in publicist Pascal Bruckner (1948) sodi v generacijo, ki je maja 68 na ulicah okrog pariške Sorbone svojim očetom v brk zabrusila odločen in radikalen ne. Pod konec sedemdesetih se je del tega rodu kritično ozrl na lastno vstajništvo in iz te distance se je rodila pisava tako imenovanih novih filozofov, med katere poleg Brucknerja štejemo predvsem Bernarda-Henrija Lévyja, Andréja Glucksmanna in Alaina Finkielkrauta. Z zadnjim sta v paru napisala dvoje esejističnih knjig: Novi ljubezenski nered (1977) in Na uličnem vogalu pustolovščina (1979). Kot romanopisec se je Bruckner uveljavil zlasti z romani Grenki medeni tedni (1981), Tatovi lepote (1997; Renaudotova nagrada), Ljubezen do bližnjega (2005; slov. prevod 2007), Hiša angelov (2013) in Pridni sinko (2014).