Druga knjiga Zbranega dela Boža Voduška združuje njegove eseje, literarne članke, kritike in razmisleke, med katerimi posebej izstopa obsežna študija o Ivanu Cankarju, prvič izdana leta 1937 tudi kot samostojna knjiga.

Vodušek v študiji Cankarja ne obravnava le kot osrednjega slovenskega pisatelja, temveč kot izrazito evropskega avtorja, katerega delo presega nacionalne okvire. Namesto tradicionalnega biografskega pristopa ga zanima predvsem notranja logika Cankarjeve literature: razmerje med etiko, umetnostjo, družbo in posameznikovo duhovno krizo.

Prav zato velja Voduškova interpretacija za eno najpomembnejših slovenskih literarnokritičnih študij 20. stoletja. Njegovo pisanje je intelektualno zahtevno, a hkrati izjemno jasno, z močnim občutkom za filozofske in estetske razsežnosti literature.

Knjiga poleg študije o Cankarju prinaša še vrsto esejev, kritik in razmislekov o slovenski in evropski književnosti, skozi katere se razkriva Vodušek kot eden najprodornejših slovenskih literarnih mislecev svojega časa.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• Ivan Cankar
• slovenska literarna teorija
• esejistika in literarna kritika
• slovenska moderna

✍️ O avtorju:

Božo Vodušek (1905–1978) je bil pesnik, prevajalec, esejist, jezikoslovec in literarni zgodovinar, ena pomembnejših intelektualnih osebnosti slovenske moderne in povojne literarne misli.

Poleg poezije je pomembno zaznamoval slovensko literarno kritiko in esejistiko, posebej s svojimi interpretacijami Ivana Cankarja ter razmišljanji o evropski književnosti, estetiki in jeziku. Njegovo pisanje zaznamujejo analitičnost, filozofska širina in izrazita kulturna razgledanost.

Beseda založnika:

Druga knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega Voduškovo publicistiko: literarne eseje, članke, kritike in refleksije. Najobsežnejša je študija o Ivanu Cankarju, ki je izšla tudi v samostojni knjigi leta 1937.

Pri kritiki in poznejši literarni zgodovini ni naletela na dober odmev, saj so jo ocenili za vsebinski torzo, ki je s psihološke plati nakazal bistvene probleme Cankarjeve poetike do leta 1910 (odnos do naroda, domovine, umetnosti, tujstva, Boga, ljubezni), ostal pa je ta odmev brez analize poglavitne Voduškove teze, tj. prepričanja, da je mati pri Cankarju glavni objekt ljubezenske erotike. Vodušek je tezo nakazal v analizi Podob iz sanj, ki pa je v knjigo ni vključil, tako da je študija ostala tudi brez sinteze.

Za Voduška so pomembni še članki o kulturnih in literarnih vprašanjih, ki preraščajo v refleksije o etičnih, generacijskih, nacionalnopolitičnih in literarnih vprašanjih časa. Poleg nekaj knjižnih ocen je treba omeniti še neobjavljene refleksije, ki so po pisateljevem lastnem mnenju »poskus, napisati vse, kar mi pride na misel«, »ogledovanje samega sebe« in ogledovanje »sebe v drugih«.