Borivoj Wudler (1932 – 1981) je znan po svojih dramah, ki so bile uprizorjene in objavljene v knjižni obliki. Pri vseh so kritiki hvalili preciznost in dodelanost dialogov in dramske strukture, občutek za črno komiko, skoz katero se kaže eksistencialna problematika. V Wudlerjevem pisanju pa je bila proza vsaj tako pomembna kakor dramatika, a je manj znana. Glavni vzrok za to je, da doslej še nobeno njegovo prozno besedilo ni izšlo v knjižni obliki, teksti so razsejani po revialnem tisku in velikokrat objavljeni pod psevdonimi.
Objavljal je najprej kratko prozo, nato pa se je začel ukvarjati z zamislijo o obsežnejših besedilih. Načrtoval jih je kot kompleksna besedila, skozi katera tečejo razne linije; njegov ideal je bilo gosto tekstualno tkanje na več ravneh, v katerem detalji napotujejo na druge detalje in motive in v katerih se tematske in motivne linije prepletajo, spreminjajo, transformirajo, parodirajo itn. Oblika, v kakršni se ta besedila realizirajo, so “beležnice” (akviziterjeva, slikarjeva, inženirjeva). Vendar ni nobenega teh del končal, tako da so ostali zgolj fragmenti.
Dogajanje v Beležnicah je postavljeno v bolnico za duševne bolezni, hkrati pa teče na več fantazijski ravneh eksotičnih potovanj in zgodovinskih dogodkov. Delo je zgled njegovih postopkov pri écriture (paralelizmi, transformacije, parodije). Denimo: Obskurna partija šaha med dvema pacientoma dobi svojo historično paralelo v pokolu Mamelukov, negibnost dogajanja v zavodu se zrcali v napihnjenem in banalnem potopisu itn.)
Wudler je avtor, ki bi ga bilo škoda spregledati, med drugim zato, ker je eden najbolj eruditskih avtorjev, kar jih premore slovenska književnost, v svojih postopkih pa eden najmodernejših.