Deset Božjih zapovedi avtor razume kot arhaičen, a vse do danes razmeroma učinkovit mehanizem, ki gradi kohezivnost znotraj človeške skupnosti in omogoča njeno dolgoročno reprodukcijo, s tem pa obstoj, a na račun razmeroma velikih individualnih investicij in splošnih omejitev. Čim natančneje posameznik zaznava svoje avtentične potrebe in čim bolj občuteno zna opazovati svojo okolico, tem ugodnejše bo razmerje med njegovo z “grehom” pridobljeno svobodo in družbeno-intimno ceno, ki jo kršitev zapovedane norme nujno prinaša.
Zadnji razdelek knjige, ki govori o sedmih smrtnih grehih, je zato predvsem literarizirana študija sedmih človeških značajev, ki se iz notranjih stisk rešujejo v enega od sedmih smrtnih grehov.