Krhkost

Zapisan svetu podob (študiral tudi umetnost), nam s pomočjo filmov (sodeloval z največjimi režiserji: Formanom, Boñuelom, Waydo, Oshimo, Godardom) in gledališča razkriva ozadja »naših zgodb«, seže za naše maske, globoko v naše razpoke, tja, kjer nemočni in slabotni trepetamo od strahu kot Hamlet, ki priseže celo duhu svojega očeta («Samo tvoj ukaz živel bo edini!«), ali Angelo v igri Milo za drago, ki izpove nam vsem lastno resnico: »We are all freal«. Shakespeare nam je že zdavnaj povedal: Naša »esenca«, naše najgloblje človeško bistvo, je iz stekla. S tem nam je živeti.

Kdo pravzaprav smo?

»Vsi pridemo na svet z oznako »krhko«. Karkoli nas lahko rani ali celo ubije. Nesreča, težka bolezen, bomba v metroju, vojna, krogla, ki je zašla, avto, ki zdrsne ali eksplodira v množici, morilec, kratek stik, klopotača, nepravilen korak, vse je lahko usodno…. Nedolžni umremo zaradi pika čebel, padca po stopnicah, navala jeze, kihanja. Umremo tudi med spanjem, če se naše srce ustavi. Samo to naše bitje premoremo, prav nič drugega nismo. Že vse od našega prihoda na ta svet smo zapisani tudi koncu bivanja, torej smrti, in to tveganje se v življenju sčasoma le še povečuje… Vsakemu gibanju preti zastoj. Nič ni v teku za večno…To vemo. Če bi bili znotraj trdni kot marmor, bi se brez dvoma počutili bolj pomirjeni. A to nismo.«

Krhki, minljivi, ranljivi smo sicer od nekdaj vpletali v našo misel globoko prepričanje o naši trdnosti. A dandanes se nam resničnost bolj kot kdaj koli izmika. Zatekamo se v iluzijo moči, vsemogočnosti, v nadnaravne, božanske svetove, v fikcijo: irealno je postalo naša uteha, naše pribežališče, naša želja po večnem, neminljivem – trdnem. Iščemo pozabo, živimo med realnostjo in sanjami. Snujemo bleščeče fasade, da bi prepričali sebe in druge o svoji trdnosti. Zlagano zakriva resnično. Iluzija je nad realnostjo. Želimo večno mladost (zunanjost izbriše bistvo), zatekamo se k množici bogov, pijemo eliksirje, verjamemo tej ali oni metodi zdravljenja, molimo, samo da bi prikrili našo pravo resnico – svoje krhko stekleno bistvo. Ko tako trepetamo v sebi, potrebujemo močnejše od nas, nekoga, ki nas tolaži, veliko uho, skrivni glas, ki nas vodi, povratno karto med realnostjo in irealnostjo. Naši »bogovi« so le ogledalo naših notranjih stisk.

Radi govorimo o nesmrtni duši, verjamemo celo, da ob smrti zapusti svojo zemeljsko kletko. V resnici je prav obratno. Ob smrti izgubimo zavest, a naši atomi se ne ustavijo. Še ob naši smrti plešejo. Nesmrtna je pravzaprav naša materija. Samo trenutek v njeni zgodbi smo in ta trenutek je naša zavest. J.C.C. je napisal kar nekaj knjig tudi o védenju, skupaj z velikimi znanstveniki. Trdi, da »védenje ni pomirjujoče, vsak odgovor namreč odpira le nova vprašanja. Tema neznanja pa je preprosta in udobna, preži na nas kot pajek v mreži s svojim strupom. Omrtvi.«

Samo nevedneži mislijo, da vedo vse. Danes že začenjamo spoznavati zgodovino našega védenja in da je hitrost »teme« neznanja primerljiva s hitrostjo svetlobe.
Domišljija je morda edino področje, kjer zares lahko razpremo svoja krila.

«Literatura je pomembnejša od filozofskih analiz, seže globlje, udari močneje, postane življenje samo in avtorji naši sopotniki.«

»Srečal sem nekaj velikih prednikov, Shakespeara in Dostojevskega, neznane avtorje Mahabharate, Corneilla, Chateaubrianda, Balzaca, Prousta. Naučili so me, kar sem brez dvoma že vedel: neka oseba se nas dotakne le, če smo v njej odkrili to, kar imenujemo ranljivost. Gledališče, film, literatura, vse vrste izražanja razkrivajo to krhkost – našo globoko občutljivost. Naš skrivnostni izvir je in gonilo vseh naših čustev, vse lepote. Sprejmimo jo, bodimo šibki, a prilagodljivi. In mirni pred neznanim.«

Umetnost išče razpoke v našem oklepu, prostor naše najobčutljivejše ranljivosti, kjer trepetamo v svoji globoki negotovosti. Naša veličina in lepota naše človečnosti je v tej krhkosti, v tej razpoki. In naša možnost, da začutimo ponos in srečo.

Neizmerna ustvarjalna domišljija je Carrièra zares ponesla za obzorja na dolgo pot iskanja resnice o sebi in svetu, da bi se naposled srečal s samim seboj na svojem vrtu, ob spoznanju, ki si ga ponavlja vsak dan. »Vse lahko pričakuješ le od sebe samega. Vse prihaja iz tebe, vse si le ti sam.«

Morda pa smo v hrupu današnjosti prav to preslišali na tem majhnem krhkem planetu, ki ga ogroža še bolj krhka vrsta. Nič v brezmejni neskončnosti prostora. A dragocen planet, ki »kliče na pomoč z glasom, ki ga nihče ne sliši. In mi na njem, arogantni in obenem tresoči se od strahu, delamo vse, da bi pospešili konec tega raja. Piknikerji, ki bomo za seboj pustili zamaščen papir in prazne steklenice in izginili v velikem niču. Paradiž namreč že napoveduje svoj konec.«

Kaj storiti?

»Poskusiti je vredno spreminjati svet tam, kjer smo, svet, ki ga vidimo, čeprav na še tako neznaten način. Univerzum nas bo še naprej ignoriral. Kar je zares vredno, je naš vrt, tukaj in zdaj. In če imamo vtis, da lahko kaj prispevamo, poiščimo tiste, ki nas potrebujejo. Navidezna moč nas oddaljuje, krhkost zbližuje. Prav zaradi nje je naš svet sicer minljiv, a lep, v njej je skrita veličina človeškega, neponovljivega. Začasni, nenehno ogroženi, lahko prav v njej odkrijemo lepoto našega bivanja.«

»Ljubimo križ-kraž življenja in prepihe. Ne manjka jih. Ostanimo radovedni in naj nas vedoželjnost celo oživlja. Planet je vreden tega, celo v najbolj prismojenih, najbolj nesmiselnih stvareh«, zapiše s preprosto in prizanesljivo modrostjo Carrière vsem nam, iskalcem poti.

J.C. Carrière, pisatelj, ki je napisal več kot 80 knjig, romanov, potopisov, dram in filmskih scenarijev, nam sebe predstavi le za »pripovedovalca zgodb«. Rodil se je v majhni vasi v Provansi, kjer je, kot sam rad pove, kot otrok želel pogledati za obzorje, za hribe, ki so uokvirjali njegov mali svet. In res je kasneje kot zgodovinar prekrižaril svet, da bi prodrl vse do naših praizvorov in raziskal vzorce našega početja ob mitih, legendah, zgodbah (zbral jih je več kot 2000). Kar 11 let sta z znamenitim gledališkim režiserjem Petrom Brookom predelovala Mahabharato, več mesecev je z Dalajlamo v tišini njegovega templja razmišljal o »moči budizma«.