Tik pred
izvršitvijo kazni pa pride do obrata – Orest, Elektra in Pilad vzamejo tradicijo
v svoje roke in skujejo načrt, kako bodo ne le ostali živi, ampak se hkrati še
krvavo maščevali. Sledi vrsta napetih, odrsko razgibanih in izjemno duhovitih,
celo smešnih prizorov – če omenimo samo beg pojočega frigijskega sužnja preko
strehe –, ki se tik pred popolnim kaosom zaključijo z nastopom Apolona »iz
stroja«. Kot da se je bil Evripid, ki je bil v poigravanju s pričakovanji
publike pravi virtuoz, odločil, da bo z Orestom izzval tako
tragiško-mitološko kot dramsko-gledališko tradicijo, nato pa se tik pred usodnim
strelom ustavil – kdo bi obležal, tragedija ali Evripid, ni jasno.