Zgodbe, ki ponazarjajo, kaj se je dogajalo v Istri v preteklem stoletju; zgodbe, s pomočjo katerih razumemo, kaj se je dogajalo z ljudmi, z njihovim načinom razmišljanja in življenja, kako so veliki zgodovinski dogodki dramatično vplivali na vse ravni: politično, ekonomsko, družbeno, eksistenčno, čustveno. Kako so vojna, eksodus in režim vplivali na mentaliteto in govorico celih generacij. Ti dogodki so običajno posredovani skozi perspektivo ženskih likov.
Literatura Milanijeve je prežeta z občutkom neizbežnosti trpljenja, pa tudi nenehnega izmenjavanja dobrega in zla, ki ga prinaša življenje; njene zgodbe zaobjemajo časovni lok treh desetletij in obravnavajo zlasti kolektivno usodo posameznikov, navezanih na svoje mikro- in makrookolje (mestna četrt, Pulj, Istra), ki v povojnem obdobju postanejo izkoreninjena, zbegana manjšina, katere stvarnost se nenadoma obarva z drugačnimi, še bolj dramatičnimi razsežnostmi borbe za obstanek.
Avtoričina pisava je zgoščena, pretanjena in polna sočutja do človeške bolečine, obenem pa lucidna in na trenutke prežeta z ostro (samo)ironijo; izredno globino doseže zlasti v zarisovanju ženskih likov, kar izhaja iz ponotranjenega občutka »sestrstva«, doživljanja najintimnejšega utripa njihovih skrivnosti. Prepoznaven slog, ki bralca neustavljivo posrka v svoj vrtinec, lahko opredelimo kot baročen v najplemenitejšem smislu besede: gre za dovršeno umetelnost, ki razpira mnogotere sloje resničnosti in sproščeno izkorišča tehniko pastiša, v kateri se knjižna italijanščina bogati s številnimi interferencami puljskega istrobeneškega dialekta in opaznih hrvatizmov, kar v ritmičnem smislu ustvarja bogato muzikalno partituro.
Poznavalci menijo, da je kratka proza iz zbirke Skrajni rob grebena vrhunec literarnega ustvarjanja Nelide Milani in obenem eden najvišjih izrazov književnosti italijanske narodne skupnosti, ki nastaja v istrsko-kvarnerskem prostoru: književnosti, ki kljub geografski bližini v slovenskem kulturnem kontekstu žal ostaja še skoraj popolnoma neznana.
O avtorici:
Nelida Milani, rojena v Pulju leta 1939, je ena od vodilnih pisateljic italijanske narodne skupnosti na Hrvaškem. Dolgo je delovala kot profesorica na Pedagoški in Filozofski fakulteti v Pulju, kjer se je znanstveno posvečala zlasti vprašanjem dvojezičnosti in italijanščine kot jezika okolja pri otrocih in najstnikih, pa tudi interdisciplinarnim raziskavam jezikov in književnosti v večkulturnem istrskem prostoru. Leposlovje je začela objavljati v drugi polovici osemdesetih let, najprej v časopisih in revijah italijanske narodne skupnosti; večkrat zaporedoma je prejela tudi prvo nagrado za kratko prozo na njenem literarnem natečaju »Istria Nobilissima«. Knjižni prvenec Milanijeve, zbirka kratke proze Kartonasti kovček (Una valigia di cartone, 1991), je izšel pri ugledni italijanski založbi Sellerio in prejel nagrado Mondello. Sledila je dvojezična zbirka L’uovo slosso / Trulo jaje (1996) in v soavtorstvu z italijansko novinarko Anno Mario Mori uspešnica, avtobiografski roman Burja (Bora, 1998) o travmatičnih dogodkih povojne istrske zgodovine, kakor jih različno vidita izseljenka in avtorica, ki je ostala v Istri; roman je doživel več ponatisov, prejel nekaj nagrad in bil adaptiran za gledališče. Nov izbor njene kratke proze v hrvaščini je izšel leta 2006 pod naslovom Neopazni prehodi (Nezamjetne prolaznosti). Zbirka trinajstih kratkih zgodb in novel Skrajni rob grebena (Crinale estremo) je izšla leta 2007 pri reški založbi EDIT: njene osrednje teme so spominjanje, Istra, zapleteni družinski odnosi, smrt.