Edvard Kocbek – Zbrano delo (11. knjiga, 1. del: Zgodnji in mladostni esejistični spisi)

Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v "bližini oltarja", je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in sejeistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924 – 1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931 – 1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s kraščanskim eksistenciaizmom in personalizmom.