Pismo nigerijske vdove

V skladu z zapovedmi časa naslavlja bralce in bralke v ženski obliki. Sprašuje se o svoji vlogi in položaju, ki si ju v poznih zrelih letih namenjaš sam ne glede na vsiljene podobe okolja. Takole navaja besede devetdesetletnega profesorja: ‘Če stojiš pred vrati, pa se ne moreš odločiti, ali jih je treba zakleniti ali odkleniti, je čas za razmislek o tem, koliko izumov si še dolžan človeštvu.’

Neutrudno trosi toplino vsem, tudi tistim, ki bi se jim raje izognil. Novi feministični miselnosti se raje kot s ciničnim posmehom prijazno opravičuje. Tudi ob spominu na profesorja slovenščine Jožo Mahniča se ob trpkem priznanju neutrudnega spopadanja s starocerkvenoslovanskimi aoristi in podobnimi srednješolskimi guljenji z njemu lastno otožnostjo obregne ob vseprisotne jezikovne malomarnosti, ki nikogar več ne begajo.

Doslednejši je pri priznavanju poraza v boju z informacijskimi tehnologijami, sovražnimi sesalci za prah, pripravami za dopihovanje avtomobilskih pnevmatik, zamegljenimi potrošniškimi finančnimi mehanizmi, z logiko varčevanja, ko ti gre najbolje.

Vsaj na videz precej nehote se mu misli zapletejo v čase, ko so bili sošolci drug z drugim solidarni, ko so tudi babice lahko prišle do stanovanja, ko je le redko kdo razmišljal, ali mu bo uspelo najti zaposlitev, ko so imeli naši nezakonski otroci pravico do dedovanja pol stoletja prej kot Picassovi nezakonski otroci, ko je bilo to, kar je danes – čeprav nečedna – običajna dejavnost, prepovedano.

Ob calvinovski želji, da bi stvarem zmanjšal težo in pomen, se ne izogne sicer humorno pobarvani otožnosti, ker se je svet, v katerega se je vse življenje mukoma vklapljal, medtem spremenil, je izginil, in ves tisti trud se nadaljuje.

Zadnje zgodbe morda nakazujejo, da se bo v prihodnje avtor nekoliko odločneje soočil s cinično distanco do vsakodnevnega absurdnega v stvarnem in stvarnega v absurdnem.