Karlo in Stanko: zgodovinska domišljijska pripoved

Najbrž se sprašuješ, zakaj zahodni del Slovenije danes imenujemo Primorska, tudi če niso vsi njeni kraji ob morju. Podobno ime je imela že v času avstro-ogrske monarhije, saj so območje od istrskega polotoka na jugu pa vse do Trente na severu takrat poimenovali Avstrijsko Primorje. To je obsegalo mesto Trst in še dve deželi: Goriško-Gradiško in Istro. – iz poglavja Mesto v zalivu.

Leta 1925 je sestra tvoje pranone, Marija, živela v Batujah z možem Maksom, štiriletnim sinom in 15-mesečno hčerko. Z moževo plačo kovača v batujski tovarni niso mogli popraviti hiše in kupiti zemlje, ki bi družini omogočala preživetje. Zato so se vsi skupaj odločili, da bo Marija, po vzoru številnih drugih aleksandrink iz vasi, šla služit kot varuška v Egipt. Egipt je bil mnogo bližji kot Amerika, plača je bila za ženske tudi štirikrat viška kot v Gorici ali Trstu. – iz poglavja Pod žgočim soncem.

Pred nama vse brbota: potoček, tiskarski stroj in delavci partizani, ki pišejo, popravljajo, iz črk sestavljajo stavke za tiskanje, zlagajo kupe časopisov, knjig in letakov. »Stanko, vedno sem si predstavljal, da je vojna samo bojevanje. Zakaj se ta dekleta in fantje ne bojujejo, ampak tiskajo knjige, časopise in brošure?« sem radovedno vprašal Stanka. – iz poglavja Beseda je najmočnejše orožje.

»Dober dan želim! Dokumente, prosim.« Z osličkom sva izkoristila svojo posebno zmožnost, da prehajava skozi stene, ter se skrivoma namestila na prvih sedežih kombija. Hitro sva ugotovila, da gre za policijski kombi, midva pa sva na maloobmejnem prehodu med Italijo in Jugoslavijo, v Solkanu. – iz poglavja Skrivalnice na meji.

Še bom uporabljal pranonotovo uro. In še bova s Stankom potovala nazaj v preteklost. Za začetek bi rad obiskal Edvarda Rusjana, prvega slovenskega letalca, na dan, ko je v okolici Gorice prvič poletel z letalom, 25. novembra 1909. – iz poglavja Trg dveh Goric