To je bilo sicer redko, saj ni bilo veliko ljudi, s katerimi se je
pogovarjala – morda le s poštarjem, ki ji je občasno prinesel kak
reklamni letak, medtem ko je nad svojimi sosedi raje bentila, sploh če
so bili to igrivi otroci pred veliko stolpnico. In ko jo nekega dne
otroci sploh razburijo, nato pa se gospa Mara ustraši še malega uličnega
mucka, tega neupravičeno grdo nažene iz njegovega zavetja ob blokovskem
smetnjaku. A tudi gospa Mara je človek s srcem, ki je večje, kot bi
mislili, zato se že naslednji dan z velikim občutkom krivde odpravi
iskat malega mucka, ki ga nato tudi posvoji, ker je tako ljubek, pa ga
poimenuje kar Mišek.