Če nehamo izgovarjati imena mrtvih, ti res umrejo, je prepričana protagonistka Marija Rotta, ki je ne le aristokratskega rodu, temveč predvsem plemenita po srcu, tak rodovnik in značaj pa sta v neprijaznih povojnih časih sumljiv anahronizem.

Kot bi jih avtorica s kiparskim dletom klesala iz kamnitega bloka, se v fragmentarni, mojstrsko speljani pripovedi, ki jo dopolnjujeta ženski in moški zbor prednikov, pred našimi očmi oblikujejo še druge figure tega kratkega romana.

To so Marijin mož Matjaž Korošec, kipar v službi revolucije, in Marijini starši, ki se skušajo po svoje znajti v tedanjem plimnem obratu. Pa neuslišani Cesare, ta ostaja vseskozi enak, med preteklostjo in sedanjostjo predstavlja živo vez, s katero je pretkana zgodba. In mladi Elia, ki se v spet novih, tokrat poosamosvojitvenih časih prikaže na Marijinih vratih, ker poizveduje o rokopisu znamenitega piranskega skladatelja, s tem pa pravzaprav sproži spomine in sprehode v mozaik preteklosti, v izgovarjanje imen tistih, ki so umrli, pa niso mrtvi.

O avtorici: 

Mirana Likar (1961) je diplomirala iz slovenistike in bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer tudi živi. Leta 2007 je zmagala na festivalu mlade literature Urška, leta 2009 objavila Sobotne zgodbe, za katere je bila nominirana za prvenec leta in dvakrat za nagrado Dnevnikova fabula, in zatem Sedem besed (2012), ki so bile po izboru kulturne redakcije časopisa Delo uvrščene med pet knjig, ki so zaznamovale leto 2012 na Slovenskem, zgodba Nadin prt iz te zbirke pa je bila leta 2013 uvrščena v antologijo evropske proze Best European Fiction. Večkrat je zmagala na natečajih za kratko zgodbo, med drugim leta 2015 na mednarodnem natečaju Lapis Histriae z Jutrom zadnjega dne iz njene tretje zbirke zgodb Glasovi (2015). Leta 2017 je izdala svoj prvi roman Babuškin kovček.