Avtorica zgodb Marina Bahovec živi in dela v Ljubljani. Diplomirala je iz angleščine in francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter iz likovne smeri na Pedagoški akademiji v Ljubljani in na Accademii di Belle Arti v Benetkah. Delala je v realnem sektorju v domačem podjetju. Pozneje je poučevala, bila samostojna podjetnica, se ukvarjala s knjigovodstvom, se udejstvovala v politiki, obiskovala literarne delavnice in proučevala sodobne literarne trende, ves čas pa skrbela za svojo družino. Veliko je potovala po Evropi, Severni Afriki, Indoneziji in bila v New Yorku ter nabirala umetniške vtise po domovini in v tujini. Od gimnazijskih let je dejavna na umetnostnem področju: slika in piše. Njeno slikarstvo je slogovno in tematsko raznoliko, njegova vodilna ideja je iskanje lepega. Razstavljala je doma in v tujini. Objavljala je v literarnih revijah, na spletu v reviji Locutio in nastopala na javnih prireditvah, tudi predstavitvah svoje poezije in slikarstva. Izdala je tri pesniške zbirke, to so Lauderdale House (1990), Surabaya (2000) z avtoričinimi grafikami in DJ Time (2014), v kateri je poleg pesmi objavila tudi izbor avtorskih slik, zbirki kratkih zgodb Sladkoškrlatna (2001) in Okamenele čipke (2021) ter roman Zgodba leta (2012).

***

TEKST Z ZADNJE PLATNICE

»To pomeni, da je življenje trdoživo, ima devet življenj, kot mačka, ki se vedno potem ujame na noge. Življenje se ujame na noge.«

»Zanimivo,« sem rekel. »Nikoli si ne bi mislil, nikoli, da je življenje trdoživo. Nikoli ga ne bi primerjal z mačko, sploh pa ne tako, ki stoji na glavi. Življenje je nepredvidljivo, spremenljivo, spreobrnljivo…«

»V življenju se nikdar ne zgodi tisto, kar predvidevaš. Malokdaj,« je popravil z vzdihom.

»Kje si pa že to slišal?« je rekel Aleš. »Mačka ne stoji na glavi. Kdaj si pa kje videl mačko, ki stoji na glavi. Mačke nikoli ne stojijo na glavah.«

Mogoče pa, sem si mislil, pa nisem nič rekel.

***

 Proza Bahovčeve je […] skrajno polifona in nima prav veliko skupnega z domačo literarno tradicijo. Bralca posrka v fascinantno spiralo podob, referenc, citatov, klišejev, tračev, zgodovinskih dejstev, (para)znanstvenih izsledkov, vse te lege pa skupaj z narativnimi preskoki nenehno vzbujajo občutek, da so zapisi zgolj okruški neke širše zgodbe, ki nemara še nastaja. Skice so, ki v sebi nosijo potencial, da se razrastejo v kompleksne, večplastne pripovedi, a jih avtorica spusti na svobodo in pusti, da zaživijo po svoje kot hipni utrinki in za naš prostor nadvse izvirni literarni minjoni.

(Iz spremne besede Mateje Seliškar Kenda)