Litva je dežela gozdov, ljudi v tesnem stiku z naravo, ohranjenih poganskih mitov – npr. tistih o beluškah, nastanku jantarja – dežela trdoživega, upornega, vztrajnega ter v tradicijo zazrtega naroda. Zato najbrž ni naključje, da je prav litovski jezik med vsemi živimi indoevropskimi jeziki ohranil največ arhaičnih oblik in besed, kar mu daje prav poseben pečat in prav posebno lepoto.