Zgodbe so svobodne oblike in nelinearne dikcije. Čeprav se zdi, kot da v njeni fragmentirani prozi ni časovne strukture in se avtorica izrazito igra s časom – znotraj posameznih zgodb je čas namenoma razdrobljen, nelinearen – pa, ko preberemo knjigo v celoti, vidimo, da pripoved sledi časovni logiki in da je pisateljica vzpostavila časovni lok, ki je retrograden, čas se odvija nazaj.